Vse dekoltirane, vse enakopravne?

Gibanje Time’s Up in #MeToo kampanja sta v zadnjih mesecih pomembno zatresla zahodno kulturo, ponovno postavila feministično agendo pod žaromete in ji zagotovila naslovnice in prime-time prispevke.

Poročila in razkritja o spolnih zlorabah, vrednih vsakršne obsodbe, pa se v čudnem zosu mešajo z obtožbami spolnega nadlegovanja, ki ga domnevni akterji niso dojemali kot takega. Zato se poleg podpore enakosti žensk prebujajo tudi domnevno antifeministične sile.

Kako naj torej o vsem tem razmišljamo?

Socializirana seksapilnost

Zgodovina Zahoda uči, naj bo moška obleka udobna in omogoča izvajanje raznolikih aktivnosti — medtem ko naj bo ženska obleka predvsem lepa, dekorativna, četudi neudobna. Pomislimo samo na visoke pete, zategovanje v pasu, nekoč steznike, nedrčke itd. Ženska naj bo v družbi moških bitje, ki bo na voljo. Lepo bitje za okras. 

Ženske (in moške) norme vizualne urejenosti so še danes v veliki meri pogojene z omenjenimi načeli. Zato naj položim svojo stavo:

Kaj, če so najlonke, oprijete kavbojke, krila, minikrila, obrite noge, izpostavljene prsi, dekolteji, dolgi lasje, kratke majčke ter takšne in drugačne pajkice v resnici samo politično nekorektna izbira za žensko v družbi, kjer je spolna enakost javno deklarirana vrednota?

Kaj, če takšna oblačila ženske prikazujejo kot človeka, ki ima v prvi vrsti seksualne, šele nato tudi intelektualne in druge atribute, ki so si jih v preteklosti prilastili moški?

Kaj, če vztrajanje žensk pri mainstream ženskih oblačilnih navadah omogoča trdoživost konservativnih idej o spolnih vlogah, po katerih so ženske lepe, krhke in potrebne pomoči?

Družbeni konstrukt

Četudi je res, da je interpretacija oblečenosti oz. razgaljenosti samo družbeni konstrukt, to do neke mere ne spremeni ničesar. Seksapil je vpisan v samo bistvo minikril, najlonk, oprijetih hlač in izpostavljenih prsi.

Kdor bi od družbe ali od posameznikov (moških) pričakoval, da bomo odmislili vse te pripisane pomene, bi bil upravičeno razglašen za idealista, ki družbeno oz. posameznikovo predstavljanje sveta razume kot nekaj neskončno elastičnega in v nobenem smislu konservativnega.

Ne moremo namreč v nekaterih primerih nošnje minikrila prepoznavati kot izraz seksapilnosti, v drugih pa pač ne — odvisno od tega, kako ženska, ki minikrilo nosi, dojema ta kos oblačila. Ne. Ker pomen določa družba, ne posameznik.

Seksualizacija

Ženska moda in lepotičenje sta v primerjavi z moškimi normami takšna, da ženska telesa seksualizirata. Toda alternative so možne in že prisotne — najprej in predvsem se artikulirajo s samim izgledom feministk, s feministično “modo”, ki po mojem precej uspešno vodi misijo deseksualizacije ženskih teles.

To je včasih težko razumljivo, zato ob aktivističnih zgoraj-brez demonstracijah včasih slišimo pomisleke konservativnejših žensk: “Pa zakaj feministke razgaljajo svoje prsi, ko pa vendar z javnim razkrivanjem intimnih delov telesa rušijo svoje dostojanstvo, ne pa ga gradijo — kar naj bi bil njihov namen?!”

Odgovor je, da zato, da bi deseksualizirale ta del svojega telesa in s tem prispevale k zmanjšanju seksapilnosti ženskega telesa nasploh. Njihovo poslanstvo je legitimno in v luči prizadevanja za enakost spolov popolnoma smiselno.

Diskrepanca

Nekatere hollywoodske igralke, ki so spregovorile o spolnem nadlegovanju — zlorabe iz pietete puščam ob strani —, so morda simptomatičen primer diskrepance med sporočilom, ki ga izražajo s svojo podobo, in sporočilom, ki ga zagovarjajo z besedami.

To so namreč ženske, ki so s svojim lepotičenjem, izoblikovano postavo in oblačilnimi navadami — in celo s samim vstopanjem na trg produkcije mnogih spolnih stereotipov — do popolnosti utelesile konvencionalni ideal seksapilne ženske, potem pa so se pritožile, da so jih moški kot take res dojemali.

Če bi tudi po zunanjem izgledu izražale feministične ideale spolne enakosti, bi najprej zmanjšale možnost nezaželenega obravnavanja. S tem pa bi dale tudi jasen in nedvoumen znak, kakšna je njihova percepcija spolnih vlog in kakšna so njihova pričakovanja pri občevanju s pripadniki nasprotnega spola.

Ja, nekatere ženske z vso pravico — pravico do osebne izbire — pristajajo na konservativni ideal spolnih vlog, znotraj katerih se jim določeno vedênje, ki je s feminističnega stališča nesprejemljivo, zdi sprejemljivo in celo zaželeno.

Kaj bomo torej izbrali?

Moške opazke na račun njene lepote ženska ne more označiti za seksistično, če se je sama uredila na tradicionalni, “normalni” način, katerega bistvo in namen je poudarjanje ženske lepote. Dokler bo ženska urejena tako, da bo lepa, naj pač ne pričakuje, da ne bomo moški nad njo očarani. 

Morda je treba dilemo, ki se nam postavlja, zato zaostriti.

Bomo radikalno zavrnili celotno tradicijo zahodne ženske mode in lepotičenja in od moških upravičeno zahtevali enakopravno obravnavo žensk? Ali pa bomo vsaj delno ohranili tradicionalne ženske standarde urejanja in z zažiganjem konservativnih bontonov še ne bomo začeli takoj — in se recimo tudi še ne bomo odpovedali kavalirskim gestam, da jim pridržimo vrata, ali vljudnostnim komplimentom, ki bi lahko bili na vrat na nos označeni kot seksizem.

Ne moremo pa imeti obojega. Ne moremo pristajati na seksapilne ženske oblačilne norme ter hkrati zagovarjati dosledne spolne enakosti. Kaj bomo torej izbrali?