Cankar 100: Danes smo vsi pohujšanje v dolini šentflorjanski

24.1.2018 / 06:08 Komentiraj
Cankar danes ni večen kot brezčasni literarni kánon. Ni vedno sodoben. Cankar je danes aktualen, aktualističen. Zakaj?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Cankar je slovenskim bralcem danes bliže kot kdajkoli prej. Blizu nam je bil seveda vedno — že zaživa —, toda njegova dela danes pridobivajo nenavadno kontemporalno ostrino, ki je od dél, napisanih pred več kot stotimi leti, ne bi pričakovali.

Cankar danes ni večen v smislu brezčasnega literarnega kánona, ni vedno sodoben, kot radi rečemo za stare korifeje in komade, temveč je dobesedno aktualen in že kar aktualističen. Kar seveda ne zmanjšuje njegove umetniške vrednosti, dà, celo genialnosti.

Cankarjeva nepričakovana priljubljenost ni samo posledica okrogle obletnice njegove smrti. Po vseh teh desetletjih sicer nespornega spoštovanja so ga današnji Slovenci na lepem posvojili kot literarno ikono kulturnega in socialnega, do neke mere celo političnega uporništva, predvsem pa simbol napol ja, napol ne razumljene kritičnosti do lastnega naroda ali vsaj do domačijskega kolektiva.

Danes smo vsi — ali se imamo za — pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Pohujšanje: SNG Drama, MGL v CD

Ob stoletnici Cankarjeve smrti bo v petek na velikem odru Gallusove dvorane CD premiera Pohujšanja, koprodukcija SNG Drama in MGL. Gre za prvi veledogodek v okviru tako imenovanega Cankarjevega leta in festivala Cankar o Cankarju. Predstavo režira Eduard Miler.

Po mojem bomo imeli kaj videti. Sodeč po fotografijah z vaj bo predstava atraktivna, čez palec celo malo v stilu Boba Wilsona, zasedba pa tudi obeta: Uroš Smolej (Peter), Maša Kagao Knez (Jacinta), Primož Pirnat (župan), Iva Kranjc Bagola (županja), Lotos Vincenc Šparovec (dacar), Maša Derganc (dacarka), Jana Zupančič (ekspeditorica), Igor Samobor (učitelj Šviligoj), Nina Valič (notarka), Gašper Jarni (štacunar), Rosana Hribar (štacunarka), Gregor Štucin (cerkovnik) in Nik Škrlec (popotnik).

Načitanemu očesu ne bo ušlo, da med dramatis personami ni famoznega Zlodja. Če prav razumemo dramaturginjino interpretacijo Pohujšanja, sta Zlodej in Peter — v izvirniku seveda dva lika — “ista oseba”. […] “Oba sestavljata Krištofa Kobarja [pravo ime ‘umetnika in razbojnika’ Petra, op. MC],” pravi Žanina Mirčevska, “[razklanega] med umetnikom in anarhistom”.

Maša Kagao Knez kot Jacinta z zanimivo frizuro na plakatu za Cankarjevo Pohujšanje. — [Fotografija: Peter Uhan]

Dobrodošla megalomanija

Četudi je mogočen in prostran in impozanten, oder Gallusove dvorane ni idealen za teater — zlasti ne za publiko. Kulturnopolitično gledano pa so hibridni gledališki projekti kot Pohujšanje dobrodošla megalomanija, ki je v slovenski kulturi kronično primanjkuje. Da ne pozabimo, da je mogoče delati tudi bolj širokopotezno in privabiti v dvorano cele množice ljudi.

In če smo že pri tem: je pa po drugi strani tipično, da na tak velik 3D teater dajo ravno slavnostno Pohujšanje in ne kaj sodobnega — kot pred dvema letoma recimo Iliado v isti koprodukciji.

To bržkone pomeni, da si razen dramatikov kalibra Cankar in Homer ne upamo uprizarjati kaj bolj sodobnega, ker bi izpadlo razsipno in predimenzionirano. Za kreativne norosti v stilu Živadinovovega Krsta pod Triglavom pa danes ni več niti sredstev niti Zeitgeista — ali kaj šele ambicij.

Maša Kagao Knez v vlogi Jacinte in Uroš Smolej v vlogi Petra v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski v koprodukciji SNG Drama, MGL in Cankarjevega doma. — [Fotografija: Peter Uhan]

Do neprepoznavnosti natančno

Pohujšanje v dolini šentflorjanski je s svojimi huronsko hilaričnimi liki lokalnih filistrov, ki govorijo neko čudno domačo, mojstrsko, izborno, čeprav arhaično slovenščino — kar zveni že vnaprej smešno kot recimo štajerščina —, komična, skoraj absurdistična farsa o nepomirljivem socialnem razkolu med umetniki in birokrati, med kritiki in oportunisti, med intelektualci in filistri, med fragajsti in moralisti, med odkritosrčneži in hinavci.

Skratka, s Cankarjem se danes ni težko identificirati. Jaz bi ga bral in gledal še in še. Ni pa ga seveda tudi težko poenostavljeno brati, uprizarjati, dojemati. Preveč je všečen — celo ne več samo za intelektualno publiko, tudi za preprostejšo. Cankarjeva kritičnost je ponarodela.

Cankarjev svet po drugi strani ni bil tako črno-bel, kot ga vidimo in občudujemo danes. On je samo znal karikirati, osrednje like pa naslikati do neprepoznavnosti natančno. Upam, kaj upam, skoraj prepričan sem, da režiser Miler in ekipa niso zreducirali dramske predloge na nivo Cankarja v stripu, poenostavljenega za kratkočasje napol razumevajočih množic, ki se štejejo za njegove duhovne naslednike.

Ker z vsakim pohujšanjem nas je v resnici manj.

Lotos Vincenc Šparovec kot dacar in Maša Derganc kot dacarka v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski v koprodukciji SNG Drama, MGL in Cankarjevega doma. — [Fotografija: Peter Uhan]

Osebe in obrazi

Tokrat nič odlomkov, samo uvodni Cankarjevi opisi in karkaterizacije dramskih likov:

  • Krištof Kobar, imenovan Peter; umetnik in razbojnik. Njegov obraz je obrit, svetál in prijeten. Redi in debeli se od akta do akta. Tudi ob prvem nastopu, ko je še popotnik in rokovnjač, ni oblečen capinsko; kuštravo frizuro imá in pisano pentljo okoli vratú. Patetičen ni Peter nikoli; v vseh nje­govih besedah, tudi v resnih, je ironija in humor; spozabi se edino v drugem aktu za en sam trenotek, pa se takoj vzdrami.
  • Jacinta, popotnica, družica njegova, je lepa brez primere. Ljubezniva, ljubeča, svojeglavna, brezpokojna, vsegaželjna in vsegasita ženska od frizure do šolnov. Tako je oblečena in take so njene kretnje, da je razumljivo poželenje rodoljubov; ampak vsa njena koketnost ni hladno premišljena, temveč izvira neza­vedno iz polne ženske nature.
  • Župan je častivreden, debel in rdeč rodoljub; tudi v najnevarnejših trenotkih ne izgubi svoje spoštljivosti; njegova govorica razodeva in vsa njegova zunanjost priča, da visoko drži bandero doline šentflorjanske. Kolikor je hinavščine v njem, je popolnoma nedolžna; on verjame, kar govori.
  • Županja je rejena, gospodovalna in nečimerna, še zmirom greha vredna.
  • Dacar, od vseh rodoljubov obsojeni grešnik doline šentflorjanske; suhljàt je, rdečenos, vsaka njegova beseda je trnjeva, vsak pogled pravi: “Kaj misliš, da si ti kaj boljši? Poznam te!” — Zato je njegov srd do Petra najgloblji in njegovo ponižanje najbolj groteskno.
  • Dacarka je suho, jezikavo babišče.
  • Ekspeditorica takisto.
  • Učitelj Šviligoj je po besedah Petrovih “čednost doline šentflorjanske”. On ne pozná grešnikov in jih ne sodi, zato ker sam ni grešnik; iskreno je rodo­ljuben, bogaboječ in nedolžen. V zunanjosti svoji je šolmašter stare sorte; v smolasti črni suknji hodi, naočnike imá, njegova beseda je zmirom resna, modra in poučljiva.
  • Notar je izmed tistih notarjev, ki še tutam živé izza starodavnih časov, kandidatom v spotiko; spodoben in črno, nekoliko starinsko oblečen, živ para­graf, pod katerim se skrivajo tihi grehi, kakor spomini na mladost.
  • Štacunar, brkat in nekoliko zapit vaški oderuh.
  • Štacunarka, debela mati.
  • Cerkovnik, rejena, obrita, sladkostna neroda.
  • Debeli človek, vaški policist in živa postava — so znane figure.
  • Popotnik je zelo mlad človek; v drugem aktu popolnoma razcapan, v tretjem pa oblečen v preohlapen frak in v predolge hlače in po frizersko počesán.
  • Zlodej je najbolj podoben zanemarjenemu diurnistu; nekoliko šepa, kakor tradicija priča; dolg je in suh, globoko do beder mu padajo škrici. Njegov obraz, koščen in kozjebrad, je zmirom kisel in zlovoljen; glas njegov, posebno v dialogih s Petrom, je plah in jokav.

Vrši se farsa v dolini šentflorjanski ob današnjih časih.

Skupinski prizor iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v koprodukciji SNG Drama, MGL in Cankarjevega doma. Predpremiera v četrtek, 25. januarja 2018, premiera v petek, 26. januarja 2018. — [Fotografija: Peter Uhan]

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Farsa v treh aktih (1908). | Režija: Eduard Miler. Priredba in dramaturgija: Žanina Mirčevska. Scenografija: Branko Hojnik. Video: Atej Tutta. Glasba: Janez Dovč. Koreografija: Rosana Hribar. Kostumografija: Jelena Proković. Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak. Maska in frizure: Tina Prpar. | Igrajo: Uroš Smolej (Peter), Maša Kagao Knez (Jacinta), Primož Pirnat (župan), Iva Kranjc Bagola (županja), Lotos Vincenc Šparovec (dacar), Maša Derganc (dacarka), Jana Zupančič (ekspeditorica), Igor Samobor (učitelj Šviligoj), Nina Valič (notarka), Gašper Jarni (štacunar), Rosana Hribar (štacunarka), Gregor Štucin (cerkovnik), Nik Škrlec (popotnik).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE