Jebem ti Celje. Dost mam teh literarnih zajebancij.
Sej sploh ne vem, kje začet. Zdej sem mrtva doma in moram na hitr opisat Celje.
Jebem ti Celje. Vsak dan sem koma, sam tok k v soboto pa nedeljo pa že dolg ne. Baje smo mel kao literarni večer, jaz pa se spomnim sam teh flashev, neko trkanje po vratih po hostlu, pa da iščem dnar pa gandžo.
Okej, gremo od začetka. Začel se je baje takrat, ko je Igor Brlek pripeljal v našo kafano Jurija Hudolina pa Tomaža Kosmača. Dušan Moravec je že čakal s kamero. Dokumentarec pa to. Kao, pejmo mi mal izvajat nek literarni večer v Celje.
Vse poznam dobr, sam Hudolina še nisem. Večkrat so mi že rekli, da bi se mogla midva nujno spoznat. Šele včer mi je blo jasno, zakaj. Pa nč ne rečem, napisal je top kritiko moje knjige, ampak v soboto se nama je že do pol poti do Celja ratal poslat v kurac ene 15-krat. Pol ni več zdržal in je šel v avto k režiserju.
Taki smo in to nam paše
Da ne bo pomote, ne da se ne maramo. Kje. Sam v kurac se mormo pošiljat. Ker taki smo in nam to paše.
Že ko smo pičili iz naše kafane, mi je blo jasno, da je še dolga do 20:30, za pametovat neki tam. Pa od 2015 nisem bla nikjer. Se dobimo v Zlati jami. Mohor Hudej, gostitelj, proba hendlat vse, k tam še vedno ni blo konca med mano in Hudolinom: “Ma, jebi si ti vse po spisku.” — “To si dej ti, a ti je jasno?” — Otroški literarni vrtec.
Sej že veš, da te neki noge več ne nosijo dobr, sam greš vseen izigravat kao profija pred folk. Jaz sploh ne vem, kaj smo govorili. Vem sam, da se je folk ful smejal. Jaz pa Hudolin sva bila gobca cel večer, potem se je pa tud sramežljivi Kosmo vžgal na odru k ta velik, k mu je vin začen špilat po buči. Ali kot je napisal en na FB: “Prisežem, na bolj odbitem literarnem večeru še nisem bil. Kot je dejala Vukova: Včerajšnji gostje so bili boljši stand up komiki kot vsi profiji v Slo skupaj.”
Kaj pa. Pridemo kome in se nam jebe. Kaj se bomo pogovarjali, ne vemo. Kaj bomo odgovarjali, še manj. Pridemo in smo sam to, kar smo. Pa še snemal so nas. Ker pol, ko smo ga žurali dalje na uno top musko (Radio 101), je ful enih ljudi uletavalo do mene: “Pizda, ste bli pristni. Zakon.”
Itak. Pa nismo mi ene ovce. Mi se ga nabombamo, pa kar bo, bo. Stand up na suh. In na suh sem tam plesala, na suh sem spoznala FB frende, na suh zgubila honorar in gandžo, na suh talala svojo pretečeno osebno naokol, ker so nam še hostel častili.
Pa to je umetnost!
No, kle smo zdej pri “jebem ti Celje”, drugi del.
Po vseh unih jebadah iz Ljubljane, jebat vsi vse vsem, po standupu, po vsemu alkotu in gandži, po končani muzki in žuru, nimam pojma ob keri uri, da bi pa jaz šla mal v McDonald’s v Celju. In pelje Mohor mene pa Kosmota na čevapčiče. Hudolin da gre spat ne vem kam, čeprav je bil kao edini, da mora bit zjutri nujno v Ljubljani. Pa ko smo se v nedeljo vsi zmačkani, čist tihi srečali, je rekel, da gre zvečer na vlak.
V glavnem, uletimo v eno kišto za čevapčiče, pa nam skor niso dal za jest. Kao da neki čudni zgledamo. Mi? Pa to je umetnost! Po poti do čevapčičev me noge že niso več nesle. Parkrat me je blo treba pobrat, jebat ga, celjski zrak. In greva s Kosmotom končno do hostla. Jaz z unimi pleskavicami v roki in obadva tok nabombana, da pa pred hostlom tud on ni mogel več stat. Ga tam dvigujem in sprašujem, če mamo ključe: “Mamo, mamo.”
Vzorec tapisoma iz Kubrickovega Shininga.
The Shining
In obstojiva pred hostlom. Obadva koma, sred Celja, jaz zgubila ves keš in vse, on ma kao ključe, sam kje je pa un kurac od kartice za vrata, pa nama ni zneslo natuhtat. Tolčem po vratih k debil ene pol ure unmu receptorju, preden finally dojame in končno bova midva zdej dol padla na spavanac. Kako da ne.
“Jaz grem na WC.”
“Itak.”
Ta itak se je sprevrnil v to: grem sam odsrat čevapčiče, ampak za nazaj je bla pa kr jeba. Men se je zdel, da sem v The Shiningu. Vsi hodniki so bli isti, jaz pa nisem več vedla, kam. V štumfih, brez telefona, brez une kurčeve kartice za vrata, brez memorija, ne spomnim se, kje spiva, kje spim jaz in a sem sam jaz zblojena.
Grem v štumfih dol do receptorja, pa nikjer nobenga. Pol pa kr trkat na vsa vrata: ”A jaz kle spim?” — Ena ženska je odprla vrata s 6-letnikom zraven sebe: ”Mi nočmo nč vedet!” — pa sam še zaprla vrata.
Jaz pa kle v štumfih
Alo, kle sem v štumfih, mraz je, pizda, kaj bo, če rabim pomoč? In pol sem šla po smrčanju po sobah. Sem prov zaslišala Kosmota, kako se mu zdej sladko malo jebe. Pa sam tok mal centimetrov sva bla narazen. On spi svoje kurčeve sanje koma, jaz pa na drugi strani brez vsega. Pičko bi mu razbila, majke mi.
In sem se že nekak vdala v usodo, da bom pač spala na hodniku. Sem že kej hujšga doživela. Ampak si kr nisem dala miru. In koma spet dol in nabijat po vratih za ven do konca. In več kurčeve sreče k pameti. Receptor je šel nekam žurat in neki pozabil v hostlu. Frendi ga fuknejo iz avta, zagleda mene tam, čist bogo in samo. WTF. Mu rečem, da ja, da sem pijana, sam jaz bi šla v svojo sobo, k jo mam plačano.
Odpre mi vrata, pa mu pokažem Kosmota: “Lejte ga, kako spi. Pizdarija, jebe se njemu. Jaz pa umiram od mraza.”
Piči dalje
Za dobro jutro začne Kosmo: “Kam že mormo zdej poklicat?”
“Klicat? A ti sploh veš, kaj vse je blo ponoč? Vrata so se mi zaprla, ker si ti rajš smrčal kle!”
“Pa me je res neki opozoril receptor.”
Buljila sem v un strop hostla. Sami srčki in neki napisi.
“Zgubila sem keš pa gandžo, pobirat sva mogla en druzga po Celju, pa še vzun sem ostala zaklenjena v štumfih. Dost mam teh literarnih zajebancij. Dva metra. Dva fucking metra od doma sem bla v naši kafani. Sam tam bi mogla ostat.”
Vmes, ko sem zagrabila še zadnja dva čevapčiča, sva se sam spogledala: “A ti maš vin?” — “Ti pir?”
Piči dalje torej. Ali kot je en napisal na netu: “Vprašanje, če včerajšnji performance spada v kategorijo literarni večer.”
Čin, Cjele.