Gospod Predsednik

Nekaj dni nazaj sem se v knjigarni zagledala v kristale. Prodajalka jih je natresla na žametno podlago, da sem jih bolje videla. Izbrala sem aventurin. Za sekundo sem pomislila na Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju. Žensko pelješ k Tiffanyju, ko misliš resno. In ko imaš denarnico v obliki Abramovičeve jahte Eclipse, ki mimogrede popije za milijon evrov goriva.

V nasprotnem primeru si lahko privoščiš samo kavo v kartonastem lončku in polnozrnato pecivo izpred Tiffanyja in si misliš, da so diamanti samo navadni kamni. Ker diamanti so v resnici samo navadni kamni. 

Nekaj dni po nakupu aventurina sem na internetu izvedela, da gre za kamen obilja, ki (p)odpira srce. Od takrat naprej ga pogosto držim v roki in loščim. Videti sem, kot da imam kakšno motnjo. V službi so se ga že vsi dotaknili. Celo naš maček Gospod Predsednik. Nisem jim rekla, da se tujih kristalov ne dotika.

Sicer pa, kako naj to razložim mačku?

Porcija riža na dan

Očitno je moj zeleni kamen neustavljivo privlačen. In očitno nam je ljubezen vsem v pogubo. Predvsem mačku, ki je muhast, ker je samski in ker misli, da je prestar, da bi se še enkrat oženil. Poznam ljudi, ki so se poročili v drugo ali celo v tretje in četrto. Poznam tudi take, ki so se dvakrat poročili z isto osebo. Ne vem, zakaj bi bilo z mački kaj drugače.

V ljubezni ni nič noro, čeprav mnogi “v imenu ljubezni” slej ko prej postanejo malo nori. Toda ne bi zdaj o tem. Take norosti imajo bolj kot z ljubeznijo opraviti s posameznikovo notranjo pustoto. Ko je v tebi pusta dežela, je najbolje, da se — kako povedno! — “spraviš k sebi”.

Pot do sebe nima konca. In čeprav ne prideš do konca, veš, ko enkrat prideš tja, da nisi prišel zaman. Za to se ni treba zapreti v samostan in jesti samo eno porcijo riža na dan. Če tega ne znaš narediti v vsakdanjem življenju, je tudi romanje v meniško pustoto brez pomena. Ali pa meditiranje ob polni luni, hoja čez žerjavico, joga smeha, nove Nikejeve pajkice in barvasti copati za tek. Vse to je potem samo navadno sranje.

Toda … — v resnici sem želela pisati o mačji ljubezni.

Kreten jo je po glavi

Za Gospoda Predsednika še vedno obstaja priložnost za ljubezen. Dlaka se mu še vedno sveti, kot da uporablja na kile briljantine. Tudi njegova modra ovratnica in zvonček okrog vratu ga delata noro šik.

Vendar mu to prav nič ne pomaga, saj se ne zna obnašati, ko se mu približa plaha samička, ki se potika okrog naše toskanske vile.  Gospod Predsednik in samička si včasih stojita nasproti in strmita drug v drugega. Kot stara ljubimca, ki jemljeta iz malhe spominov.

Ko sem ju prvič videla takole stati in se gledati, sem bila prepričana, da je to ljubezen. Potem pa je ta kreten dvignil šapo in jo udaril po glavi. Samička je zbežala. Gospod Predsednik je dokazal, da je alfa samec, ki cele dneve prespi na radiatorju na hodniku in čaka, da ga kdo dregne med rebra in mu dá jesti.

Ta teden se je že dvakrat zgodilo, da je vkorakal med kosilom v našo menzo. Poklicali so nekoga, da ga je odstranil. Mački ne spadajo v menzo. Mački spadajo na radiator. Odganjajo negativno energijo in odpirajo srce. Kot aventurin.

Slovenec ali Hrvat

Ko grem mimo njega, ga vedno počoham. Rad ima pozornost, čeprav sam ni preveč pozoren. Tak je kot povprečen moški — dlakav, crkljiv in zahteven.

Škoda, da ne govoriva istega jezika. Povedala bi mu, kako je videti svet v ženskih glavah. Takole pa se samo nasmihava eden drugemu.

Sicer pa, kaj sploh lahko povem mačkom in moškim? Edino to, da je dobro vedno znova odpirati srce in prezračiti bolne spomine. Veliko bolj učinkovito kot pa iskati samospoznanje v litrci in polzavestnem petju Lovšinovih verzov: “Čakala me boš tam pri Svetem Petru, lasje ti bodo plapolali v vetru.”

Italijani zelo dobro vejo, kako se zrači srce. Moški se objemajo in poljubljajo. Celo jokajo skupaj.

Gospod Predsednik ni take sorte. Imam ga na sumu, da ni Italijan. Morda je Slovenec. Ali še huje — morda celo Hrvat.