Zakaj bi naj bil dvig minimalne plače za 4,7% tak problem?

Predlog ministrice za delo, da se letošnja raven minimalne plače dvigne za 4,7%, spet buri duhove. Tako znotraj koalicije — z ministrico za finance na eni strani in Karlom Erjavecem na drugi — kot med sindikalisti in delodajalci. Nekaterim je dvig premajhen, drugim previsok, tretjim pa povsem odveč. Razvnele so se stare debate, da bo minimalna plača ugonobila slovenska podjetja, da to sploh ne zmanjšuje revščine in tako naprej.

Noben od teh očitkov seveda ne drži. Ni empiričnega dokaza — ne pri nas in ne v tujini —, da dviganje minimalne plače zmanjšuje zaposlenost ali potiska podjetja v stečaj.

Analize, ki trdijo, da se je to zgodilo ob 23-% dvigu minimalne plače leta 2010, ne upoštevajo globoke krize v tistem obdobju in da je do zmanjševanja zaposlenosti takrat prišlo predvsem zaradi padca agregatnega povpraševanja. Ne pa zaradi dviga minimalne plače.

Tekstilna in gradbena industrija, ne minimalna plača

Celotno zmanjšanje zaposlenosti v tekstilni industriji v letu 2010 (2.700 zaposlenih) je mogoče pripisati stečaju Mure konec avgusta 2009, ko je izgubilo službe 2.635 ljudi, kar pa je bilo statistično vidno šele naslednje leto.

Podobno je bilo v gradbeništvu. Leta 2010 je izginilo 8.300 delovnih mest, vendar zaradi pospešenega propadanja gradbenih podjetij zaradi manjšega povpraševanja po gradbenih delih, ne pa zaradi dviga minimalne plače.

Predvsem pa nimajo negativnega učinka majhni dvigi minimalne plače. Lanski dvig minimalne plače za 2% ni imel nikakršnega negativnega učinka na zaposlenost, saj ta zaradi visoke konjunkture trendno narašča.

Sedanji predlog dviga minimalne plače za 4,7% je sicer bistveno večji, vendar ne pozabite, da so se v prejšnjem letu plače v zasebnem sektorju povečale za 4%.

Nadoknadili bodo kupci

Bodo zaradi tega nekatera slovenska podjetja manj konkurenčna? Bodo gostinski lokali, trgovine, gradbena podjetja in podjetja, ki posojajo delovno silo, zaradi tega utrpeli izgubo dobička?

Ja, načeloma jo bodo. Vendar jo bodo z višjimi cenami zlahka prevalili na kupce.

Bodo ta podjetja zato več odpuščala ali manj zaposlovala? Ne zelo verjetno. Zaposlene v gostinskih lokalih, trgovinah, v čistilnih servisih in gradbeništvu je težko nadomestiti s stroji. Ne morejo jih nadomestiti roboti. Sploh pa ne kratkoročno in ne v času visoke konjunkture.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da smo se razvojno ujeli v past minimalne plače in da podjetjem z nizko produktivnostjo dovoljujemo, da svoje zaposlene mizerno nizko plačujejo. Podjetja in panoge, kjer največ zaposlenih prejema minimalne plače — dve tretjini v storitvenih dejavnostih, kot so gradbeništvo, trgovina in gostinstvo —, ustvarjajo tudi najnižjo dodano vrednost in najpočasneje povečujejo produktivnost.

Če pristanemo na logiko nizkih plač in problematičnosti minimalne plače, pristanemo na ujetost v razvojni model, ki temelji na podjetjih in panogah z nizko dodano vrednostjo in zelo majhnim povečevanjem produktivnosti. To pa seveda pomeni, da pristajamo na počasnejšo rast celotne produktivnosti in na počasnejšo gospodarsko rast.

Produktivnost, inflacija in konjunktura

Tisto, kar mene najbolj moti v zvezi z minimalno plačo v Sloveniji, sta predvsem stihija in neusklajenost glede dinamike njenega dvigovanja. To dinamiko bi vlada morala po eni strani treba narediti predvidljivo — torej s formulo, ki bi dvig minimalne plače vezala na rast produktivnosti, povečanja inflacije in gospodarsko konjunkturo. Če bi bila ta formula znana, bi lahko vsi vpleteni že pred koncem leta vedeli, kaj bo z minimalno plačo naslednje leto.

Po drugi strani pa bi lahko z boljšim davčnim prilagajanjem omilili vpliv dviga minimalne plače na stroške dela. Kot je pokazal Bine Kordež, bi bil ob dvigu splošne olajšave pri dohodnini za dobrih 50€ mesečno potreben manjši dvig minimalne plače, stroški za delodajalce bi se manj povečali, proračunski rezultat pa bi bil nevtralen.

Od Roosevelta do Cerarja

Če sklenem, problem prilagajanja minimalne plače je predvsem v tem, da je to problem za podjetja.

S tem v zvezi se moramo še enkrat spomniti inavguracijskega govora velikega ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta leta 1933: “Podjetja, ki bi preživela samo tako, da svojim delavcem ne bi plačevala niti toliko, da bi lahko sami preživeli, nimajo nobene pravice poslovati v tej državi.”

Naša vlada je pri tem popolnoma stihijska. Dinamike prilagajanja minimalne plače ne zna narediti predvidljivo, njenih učinkov na stroške dela pa ne zna ali noče davčno nevtralizirati.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera in na spletni strani Večera v četrtek, 18. januarja 2018, pod naslovom Ta peklenski dvih minimalne plače in ponatisnjen istega dne na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod istim naslovom. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.