Fake news ne obstaja (3.) (razen če obstaja tudi fake politika)

Nadaljevanje in konec tekstov Fake news ne obstaja (1.): informacije, dezinformacije, misinformacije (16.1.) in Fake news ne obstaja (2.): SLO politični algoritmi in balončki (17.1.).

Medijski algoritmi in mnenjski balončki so globalni fenomen in problem, ne samo slovenski. Povsod po svetu so se načini produkcije, distribucije in konzumacije informacij razparcelirali in fragmentarizirali. Ves svet je postal nepregleden grozd medijskih in mnenjskih balončkov, ne samo Slovenija.

Razlika med domom in svetom je kvečjemu v tem, da je Slovenija za vse to premajhna. Premajhna za toliko mnenj in kanalov, po katerih se pretakajo. Premajhna za toliko medijev in informacij, ki jih je treba nekako procesirati in prodati. Premajhna za toliko ljudi, ki jim je najljubši državljanski šport moralno zgražanje.

Moralna indignacija

Moralna indignacija ni nič novega. Za njo delajo in od nje živijo tabloidi že od nekdaj in vedno bolj vsi mediji vsevprek, tudi tako imenovani kvalitetni. Je pa seveda res, da je globoko nezadovoljstvo z družbo danes temeljna človekova moralna drža. Tako rekoč že kar lifestyle.

Biti navidez iskreno zgrožen nad nečim in pozivati vse, ki nas lahko slišijo, na barikade, da bi preprečili to domnevno nezadržno družbeno degradacijo, je postal hobi vsakega posameznika, ki se mu ljubi več kot samo ošvrkniti s pogledom medije in družbena omrežja.

Razlika med Slovenijo in svetom pa je še v nečem. Normalno je, da se nezadovoljstvo manifestira kot zamenjava politične oblasti, ki potegne za sabo družbene spremembe.

V Sloveniji pa ne. Slovensko nezadovoljstvo se bolj kot z glasovanjem na volitvah in z zamenjavo oblasti manifestira kot nergaška državljanska indignacija. Večji del tega gre skozi medije — tradicionalne ali družbena omrežja.

Slovenci so vedno bolj jezni in nezadovoljni ter razočarani in obupani — levi in desni, da ne bo pomote —, političnih sprememb pa ni in ni od nikoder. Imajo veliko povedati o politiki in državi in svojem življenju, zelo malo pa se to odraža v volilnih rezultatih.

Mnogi, premnogi

Morda ste že opazili, da se mnogi, premnogi med nami radi ukvarjajo z ustanavljanjem strank in medijev. Strank in medijev je kot listja in trave. In tako politične kot medijske ambicije izvirajo iz nezadovoljstva. Nezadovoljstvo je v politiki in medijih postalo najmočnejša motivacija.

Strankam in medijem pa je v Sloveniji skupno tudi to, da je od njihove številčnosti malo družbene koristi. To je posledica fragmentacije. Včeraj sem napisal, “da ni nobene […] sile, ki bi [medije, politiko, stranke, družbo] povezovala” in da so za to krivi “mediji kot transmisija politike”:

“Ne nujno in ne vedno služnostna transmisija strank, temveč kot družbeni igralec, ki prostovoljno sprejema pravila igre, kakršne diktira politični establišment — in celo sámo taktiko in način igre.”

Stekli psi medijske desnice

Fake news je posledica fake politike. Mediji izgubljajo zaupanje in simpatije javnosti zato, ker konkurirajo politiki kot družbenemu mehanizmu in podsistemu. Slovenski mediji so od strank prevzeli politične cilje in metode, le da jih poskušajo uresničevati bolj z informacijami namesto z oblastnimi mehanizmi, medtem ko pa so stranke prevzele nekatere medijske cilje in metode, ki jih uresničujejo z oblastnimi orodji namesto z informacijami.

Nastala je zmeda. Na eni strani imamo fake vlado — že drugo zaporedoma, tista prej je bila še skoraj hujša! — in célo serijo novih ali napovedanih fake strank. Na drugi pa imamo fake medije, ki si jih je izmislila in jih dirigira stranka samo zato, da bi vsaj v enem medijskem segmentu izpadla normalna.

Tako se zdaj kregamo vsevprek. Levičarji, ki obvladujejo vse mainstream medije in izkoriščajo priložnost, da naivno odvračajo pozornost od dejanskih problemov k desničarskim pasjim bombicam kulturnega boja, so obenem tudi zadnja postojanka medijske normalnosti.

Na drugi strani pa imamo stekle pse medijske desnice, ki so si zadali za nalogo vzpostavitev alternativnega medijskega sistema — in videti je, da jim gre to bolje od rok kot sama politika, vsaj dokler so v skoraj večni opoziciji.

Dvakrat slajše maščevanje

Naj se vrnem k javni moralni indignaciji kot glavni karakteristiki fake news. Vsi mediji danes operirajo z moralno zgroženostjo. V tem smislu danes ni razlike med mainstreamom in alt-right mediji. Začelo se je pred več kot 20 leti kot samouresničujoči se poziv Spomenke Hribar, da je treba zaustaviti desnico. Od takrat naprej je medijski mainstream to nenehno delal — neglede na dejansko možnost ali nevarnost političnega preobrata.

Nihče pa ni nikoli predlagal, da je treba zaustaviti levico. Nihče ni nikoli poskušal zaustaviti levice, ki že več kot 20 let zaustavlja desnico — razen desnice same, seveda, ki pa nikoli ni bila dovolj močna, niti ko je bila izjemoma na oblasti, in predvsem ni imela medijev.

Tako že od 90. let naprej traja nesmiseln kulturni boj, ki je do danes — s pomočjo demokracije in vzponom družbenih omrežij na račun starih medijev — prerasel v vsesplošno medijsko streljačino. Do končnega uničenja, brez ujetnikov.

To se nam je že maščevalo in se nam bo še bolj. Ampak očitno nam sovraštvo paše. Obojestransko maščevanje je dvakrat slajše. In še slajše bo, ko bo levica do konca degradirala politiko, desnica pa medije.

Konec.