Fake news ne obstaja (2.): SLO politični algoritmi in balončki

17.1.2018 / 06:10 Komentiraj
Danes imamo medijski pluralizem, ki si ga pred 20-25 leti nismo mogli predstavljati niti v sanjah. In kaj imamo od tega?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nadaljevanje včerajšnjega teksta z naslovom Fake news ne obstaja (1.): informacije, dezinformacije, misinformacije.


Kot rečeno, fake news ni v Sloveniji noben problem. Ne obstaja. Fake news po slovensko obstaja samo kot poljubna oznaka za medijske vsebine, nad katerimi se zdaj eni, zdaj drugi radi zgražamo. Kot sinonim za vsesplošno nezadovoljstvo, razočaranje nad stanjem stvari.

Do takšnega stanja stvari pa je medije pripeljala politika. Dvajset, 25-letna politična razklanost in nezmožnost kooperativnosti je pripeljala medije in njihove uporabnike v situacijo, ki je zrcalna slika političnih antagonizmov — ne pa odraz tako imenovanega medijskega pluralizma, za kar smo se, khm, ves ta čas borili.

Slovenija in prej še ves svet

Prejšnji teden je Roger McNamee, nekoč “mentor” Marka Zukcerberga, v Washington Monthlyju opisal današnji problem Facebooka in s Facebookom. Zadeva seveda ni čisto nova, vendar se na ozadju Trumpovega političnega vzpona in domnevnega ruskega manipuliranja politike s pomočjo družbenh omrežih presenetljivo dobro prilega kot razlaga medijske situacije v Sloveniji.

Takole piše:

“Algoritmi za maksimizacijo pozornosti dajejo prednost negativnim sporočilom. Ljudje bolj intenzivno reagirajo na impulze, ki se nanašajo na nižje predele možganske skorje. Strah in jeza bistveno bolj spodbujata angažma in šeranje kot pa veselje. Rezultat tega je, da algoritmi favorizirajo senzacionalistične vsebine na račun substancialnih.”

“V medijih je bilo tako seveda že od nekdaj — odtod znano reklo: ‘If it bleeds, it leads.’ [Moj prevod: ‘Če je krvavo, je pravo.’ — op. MC] Toda v množičnih medijih je bilo to omejeno z one-size-fits-all vsebino in samimi omejitvami distribucijskih platform.”

“Na internetnih platformah in pametnih telefonih pa je drugače. Ti so skupaj ustvarili milijarde individualnih kanalov, ki lahko postanejo vedno bolj ekstremistični in negativistični — in to brez nevarnosti, da bi alienirali drugo publiko. Nasprotno! Te platforme pomagajo ljudem, da se samosegregirajo v filtrske balončke podobno mislečih in se s tem izognejo tveganju, da se izpostavljajo izzivalnim stališčem.”

Pluralizacija medijev

Famozna slovenska pluralizacija medijev, za katero so si mediji sami — seveda s podporo politike (in za medije pristojnega ministrstva) — vedno prizadevali, je točno to. Po lokalnem ovinku.

Število medijev v Sloveniji je začelo po osamosvojitvi drastično naraščati po zaslugi privatne in paradržavne gospodarske iniciativnosti in po zaslugi političnega nezadovoljstva. Zlasti nezadovoljstva desnice. Levici tega ni bilo treba, ker so jo obstoječi mediji vedno kolikor-toliko dobro servisirali.

Zato je zlasti SDS — najbolj nezadovoljna, najbolj ponižana in razžaljena, najbolj podjetna, najbolj ideološka in najbolj prepričana, da so za vse krivi mediji in da je s pomočjo medijev mogoče zmagati na volitvah in popraviti krivice in napake in odrešiti občestvo enoumja — začela že pred desetletjem lansirati (efemerne, zgolj predvolilne) brezplačnike. V zadnjem času pa so se zadeve lotili bolj konkretno — od Nove24TV pa do Škandala 24 in po novem še lokalnih news portalov.

Summa summarum: če k medijskim iniciativam SDS prištejemo še druge, nove in novejše, magari minorne medijske projekte — plus seveda družbena omrežja, ki so to po svoje omogočila in še potencirala —, potem vidimo, da imamo v Sloveniji medijski pluralizem, ki si ga pred 20 ali 25 leti nismo mogli predstavljati niti v sanjah.

In kaj imamo pravzaprav od tega?

Pravila igre

Desničarska mantra, da v Sloveniji vlada politično oz. medijsko enoumje, je gromozanska neumnost. Res je ravno nasprotno. Slovenija je postala nepregleden grozd medijskih, političnih, mnenjskih in socialnih balončkov. Vsakdo ima svoj balonček.

Slovenija se je na vseh teh nivojih totalno fragmentirala, razparcelirala — ali po starem, balkanizirala. In trenutno ni nobene kohezivne sile, ki bi vse to — ne samo medije, temveč tudi politiko in stranke ter družbo kot skupnost, po možnosti vsaj kooperativno, če že ne solidarno — povezovala.

Sam trdim, da so za to krivi mediji kot transmisija politike. Ne nujno in ne vedno in ne vsi kot služnostna transmisija strank, temveč v vsakem primeru kot družbeni igralec, ki prostovoljno, brez razmisleka in skoraj hvaležno sprejema pravila igre, kakršne diktira politični establišment — in celo sámo taktiko in način igre.


Konec jutri.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE