Boljši svet in svetlejša prihodnost brez Jadranke Rebernik
Glede na to, kar sem še lani julija napisal o Jadranki Rebernik — da naj gre domov (z Ljerko Bizilj vred) —, bi zdaj moral biti zadovoljen, da so jo končno razrešili.
Pa nisem. Ker nisem nikoli vesel, če odžagajo kakšnega kolega. Predvsem pa ne na tak prikrito in perfidno političen način. Ker nisem svinja. Ker nisem novinarska svinja.
Jadranka je (bila) žrtev političnih spletk in strankarskega vmešavanja. Drugače tudi ni moglo biti. Imenovanja na vodilna uredniška mesta na RTV Slovenija so s pomočjo Programskega sveta politična — zato tudi razrešitve ne morejo biti drugačne kot politične.
Če politikom ni nerodno zamenjati predsednika uprave Luke Koper, s katero upravlja SDH, potem bodo še tem manj zardevali ob političnih menjavah urednikov na TVS, s katero domnevno upravlja civilna družba.
Logično. Ker kaj pa mislite, da je civilna družba drugega kot transmisija politike?
Ma ni mogoče!?
Čeprav je Rebernikovo nazadnje odstavil generalni direktor Kadunc sam — tokrat ne brez pomoči direktorice Ljerke, ki je bila ob prvem poskusu razreševanja še nekooperativna —, odgovorna urednica informativnega programa ni bila žrtev svojega neprofesionalizma, ampak politike.
Seveda ni bila najboljša in seveda je delala napake, ampak kdo pa jih ne. Bila je strelovod, zato je pokasirala vse živo. Od mojih in ne samo mojih novinarskih kritik, po mojem upravičenih in benevolentnih, pa do vsiljivih pripomb Janija Möderndorferja (SMC) — čakajte, da preverim: je še v SMC? ja, wow, je! —, da bo Janez Janša oz. je bil v torkovih Odmevih, 5:05–21:15] “za nagrado, ker ne plačuje RTV prispevka, ker je zgubil [ustavno obtožbo] in ker je bil uspešen pri najemu kredita […]. Gostila ga bo njemu prijazna [Rosvita Pesek]. Gostov seveda ne bo, ker mora biti uravnoteženo poročanje. Pri meni to ne bi bilo mogoče …”
Ma ni mogoče?!
Saj je vseeno
Za razliko od Petra Jančiča ne mislim, da je med inkriminiranim Janševim nastopom v Odmevih in včerajšnjo razrešitvijo Rebernikove direktna vzročna povezava. Posredna pa seveda je. Möderndorfer je samo simbol političnih steroidov, s kakršnimi ljudje njegove baže pitajo novinarje.
To je seveda nesprejemljivo. Kot je tudi nesprejemljivo, da se nekateri novinarji pustijo s tem futrati enim strankam in eni politični opciji, drugi novinarji pa drugim strankam in drugi politični opciji.
Nekateri se ne pustijo ne eni ne drugi, ampak teh je seveda premalo in tudi nikoli ne pridejo na noben odgovoren, odločevalski položaj.
Kot je tudi nesprejemljivo, da nekateri novinarji protestirajo proti političnemu kenslanju in nastavljanju enih urednikov, kadar to počne ena politična opcija, drugi novinarji pa proti kenslanju in nastavljanju drugih urednikov, kadar počne to druga opcija. Ali aplavdirajo. Ali so samo sprijaznjeno tiho. Saj je vseeno.
Vsegliharstvo? Da ne bi!
Pa da ne slišim, da bi si me kdo drznil obtožiti vsegliharstva. Ker nisem vseglihar. Ali pa sem pravzaprav točno to. Ker tega ne prenašam. Ker se mi želodec obrača. Nad dejstvom, da bi tudi SDS — ne samo SMC — na TVS znala nekoga razrešiti z očitkom neprofesionalnosti in na njegovo mesto postaviti nekoga drugega. Saj so že prej imeli bolj svoj Programski svet. To je ping-pong.
Ponavljam: če lahko Vlada zamenja Dragota Matića, lahko zamenja tudi Jadranko Rebernik. Razlika je samo v ovinku, v transmisiji. V podaljšani roki politike.
In tako bo nekega dne spet neka druga vlada ali neka druga kao njihova civilna družba zamenjala njuna naslednika, kdorkoli že bosta. Če se ne bosta ravno izrazito prekrivala z njihovimi političnimi preferencami. In seveda se ne bosta. Ker se vedno najde nekdo, ki je neprimeren. Primerni uredniki so samo epizodisti. Mandatni epizodisti.
Protislovja RTV so SLO protislovja
Na poslovodenje in poslovne izkaze se ne spoznam, tako da mi ne preostaja drugega, kot da verjamem temu, kar napišejo pametnejši od mene. O Matiću in Luki Koper recimo Jože P. Damijan.
O TV Slovenija in o novinarstvu, še posebej pa o uredniškem vodenju in urednikovanju pa vendarle nekaj vem. Še tem bolj kot njihov zvesti, četudi dobronamerno sitni konzument.
Zato se mi zdi vse skupaj strašna godlja — in to protislovna.
Protislovno je, da Jadranka res ni bila idealna, da pa si obenem je in ni zaslužila razrešitev. Zaslužila si je, če smo striktni, in ni si zaslužila, če smo … — spet striktni. Zakaj je morala oditi? Da dá prostor boljšemu od sebe? Give me a break!
Uredniško nesposobna zagotovo ni bila. Verjamem, da novinarski profesionalizem, ki ga imamo vsi vedno polna usta, na TVS praviloma ne pomaga. Ne v takem sistemu, kakršen je nacionalka, in ne v takem politično-medijskem ekosistemu, kakršen je slovenski. In ne nad nekim limitom, ki si ga vsi želimo preseči ali videti preseženega. Tak sistem in ekosistem zahtevata druge, nadnovinarske sposobnosti.
Lahko je šimfati. Tudi meni. Čeprav imam bolj prav in si več upam kot drugi.
Sistem in presežki
Protislovno je tudi to, da bo naslednik Jadranke Rebernik delal v istem sistemu — in tudi naslednik njegovega naslednika itd. In vsi za njo bodo imeli podobne kvalitete in sposobnosti. Tudi jaz bi imel podobne kvalitete in sposobnosti, če bi prišel na ta položaj. Večji del top uredniških pozicij na TVS je takšne narave, da sistem odreže vsak presežek, ki bi lahko nekdo prinesel s sabo. Who cares? Če ni Jadranka, bo pa kdo drug. Koga v resnici briga ta presežek? Vsi pravijo, da jih in da so jo zato zamenjali, nihče pa ne šteka, da ta presežek ni mogel biti izkoriščen, tudi če je bil, ker ga je sistem odrezal. Snap. Ockhamova britev. Ali če hočete giljotina. Glava na tnalu.
Nazadnje pa je le nekako vse v redu
Take zamenjave niso razlog, da je tako, so pa ilustracija političnega blišča in bede ter medijskega blišča in bede v Sloveniji. Novinarski profesionalizem je irelevanten. Ne gre za to, kaj kdo dela in kako to dela.
Sistem je naštiman tako, da so vedno — po defaultu — vsi nezadovoljni. Ne vsi naenkrat, seveda. Enkrat eni, drugič drugi. Nezadovoljna sta generalni direktor in direktor(ica) TVS, nezadovoljni so uredniki sami, nezadovoljni so novinarji, nezadovoljen je Programski svet, nezadovoljni so politiki (koalicijski in opozicijski), nezadovoljna je civilna družba, nezadovoljni so gledalci. Vedno je nekdo nezadovoljen.
In potem si vsi rečejo: jebiga, to je pač služba, v službi nikomur ni lahko, v službi se je treba potruditi, v službi je treba potrpeti. Še posebej v Sloveniji, kajneda, kjer si ne moremo privoščiti nič boljšega in smo primorani delati z obstoječimi, omejenimi človeškimi in materialnimi viri.
Tako je nazadnje le nekako vse v redu in dobimo vtis, da je razrešitev neke urednice korak k boljšemu, bolj profesionalnemu novinarstvu in boljšemu mediju — da ne rečem k boljšemu svetu v bolj svetli prihodnosti.
Ponavljam: če lahko Vlada zamenja Dragota Matića, lahko zamenja tudi Jadranko Rebernik. Razlika je samo v ovinku, v transmisiji. V podaljšani roki politike.