Poslovna uspešnost + zdravje + zavezanost nasmehu = celovitost vesolja

12.1.2018 / 06:08 4 komentarji
Religija se ateistom zdi danes dolgočasna. Premalo sanjava. Dolgočasna. Premalo se rima na srečo. Premalo na njihov jaz.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Enkrat sem klical v Toplovod, da bi se z Mihom Šaleharjem pogovoril o Bogu. Takšna je bila tema — jaz pa sem se čutil poklicanega, da k modrostim drugih klicateljev dodam svoj prav.

Vprašanje, kakšen je Bog, namreč ni rezervirano samo za religiozni del populacije, sem razlagal, ampak v določeni obliki nagovarja vse.

Včasih se mi zdi, kot da se ateisti kratkočasijo in silno navdušujejo nad triumfom svojega spoznanja, da Boga ni. Seveda ga na nek način ni. Patriarhalnega belopoltega despota z dolgo belo brado že ne. Bog ne obstaja na način, kot vi mislite, da mi mislimo, da obstaja.

In medtem ko v ateističnem taboru nekateri prav židane volje proslavljajo domnevno spoznanje, da Boga ni, pa so na drugi strani tudi verniki ne samo ugotovili, da ga ni, ampak celo to … —, kakšen je.

Iz katere utopije se pa ti napajaš?

Ja, pri Bogu ne gre za vprašanje, ali je ali ni. To je brezpredmetno. Gre za vprašanje, kakšen je. Gre za vprašanje, v kakšnega Boga verjameš. Ali z drugimi besedami, iz katere utopije se napajaš.

Vsak od nas namreč živi iz nekakšne utopije. Ljudje, ki svojo utopijo naslanjajo na teološke sisteme, imajo pač to prednost, da je njihova utopija dokaj pregledno razstavljena in podvržena javni in intelektualni kritiki. Zato se je tudi razvila v kompleksen in domišljen svetovni nazor.

Pri današnjih, individualiziranih utopijah pa je javna kritika nemočna. Ljudje se svoje utopije marsikdaj niti ne zavedajo, kaj šele, da bi jo uspešno komunicirali in izpostavljali kritični presoji. Morda danes zato živimo v času, ko se morajo množice zadovoljiti z bolj ali manj zanimivim izdelkom lastne pameti. Hopefully, čim bolj ustvarjalne.

Najstniški ateizem

Ateistični nazor je v mnogih primerih kompleksnejši in radikalnejši, miselno in duhovno bolj zaostren od povprečnega religioznega dojemanja. V tem smislu je ateizem pravi božji dar. Toda kljub temu se veliko ljudi, ki bi morda ustrezali oznaki “najstniški” ali “otroški” ateisti, o bivanjskih vprašanjih sploh ne sprašuje.

In to je moja poanta:

Namesto domišljenega in duhovno bogatega nazora, ki posameznika vabi k refleksiji svojega nazora — bodisi religioznega ali pa zrelo ateističnega —, mnogi nevede, nekako impulzivno sprejemajo dolgočasno in ne ravno pretirano plemenito ideologijo kapitalizma. In se ob tem počutijo “napredne”, ker da so razkrinkali Boga.

Ošpice

Religija je opij za ljudstvo, se glasi slavna izjava utemeljitelja dialektičnega materializma. Verjetno se v tistem trenutku ni zavedal, da je izrekel stavek, ki bo postal opij prihodnosti.

Neenačba o tem, kdo je večji sanjač, se namreč danes po mojem preobrača. Če je včasih veljalo, da so verniki tisti, ki sprejemajo idealiziran in utopičen pogled na stvarnost, medtem ko da so ateisti na nek način plemeniti dediči racionalnega in realističnega razsvetljenstva, pa lahko danes razmišljamo tudi drugače.

Množice, ki so že zdavnaj pozabile na belobradega boga, so kot rečeno dokaj nereflektirano sprejele set prepričanj, ki jim jih je pod nos pomolil vseprisotni duh kapitalizma. Poslovna uspešnost plus zdravje plus zavezanost nasmehu je enako celovitost vesolja.

Približno tak svetovni nazor, ki ga lahko verjetno označimo za pomanjkljivega, če že ne za infantilnega, se pod obnebjem naivnega triumfa ateizma širi kot ošpice, ki še same ne vejo, da obstajajo.

Zgodba o ranjenem Bogu

Na drugi strani pa verniki (recimo krščanski) neprestano ponavljajo zgodbo o ranjenem oz. celo umorjenem Bogu in s tem artikulirajo kompleksno strukturo etične poklicanosti itd. itd. Gre za učenje o večni ranjenosti kot delu samega, popolnega in troedinega Boga.

Mar ni to realizem at its finest?

Povprečni ateist danes ni ateist zato, ker bi se mu zdele religiozne pravljice preveč pravljične ali premalo stvarne. Ravno obratno! Zdijo se mu premalo sanjave. Preveč dolgočasne. Premalo se rimajo na srečo. Premalo na tukaj in zdaj. Premalo na njihov jaz.

Morda bi zato bil čas, da v skupnostih, ki jih opredeljujejo poglobljeni teološki sistemi, prepoznamo tisto družbeno silo, ki pogosto pronicljivo opozarja na (marsikdaj kruto) resničnost, in se znebimo vtisa, da je vera povezana s pravljicami in sanjarjenjem. Ker kaj, če je ravno obratno?!

Nato pa je seveda bil že čas, da spregovori še kak drug poslušalec Toplovoda. “Živjo, Miha!”

​Enkrat sem klical v ​Toplovod, da bi se z ​Mihom Šaleharjem pogovoril o Bogu. Takšna je bila tema — jaz pa sem se čutil poklicanega, da k modrostim drugih klicateljev dodam svoj prav. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE