Sizifova svinja: Porkamadonizacija muslimanov, komunistov, mesojedcev …

Svinje so v modi. Pa ne govorim o mesu in mesnih izdelkih kot hrani. Svinje so nova črna za izražanje mnenj. Lahko jih uporabimo v znak porkamadonizacije muslimanov ali komunistov — in mesojedcev.

In kdo ve zakaj se to nikoli ne dogaja v času kolin.

Tako je prejšnji teden nek vandal postavil svinjsko glavo na piedestal (ukradenega) spomenika Borisa Kidriča v Kidričevem.

SDS-ov(ski) alt-right tabloid je bil nad instalacijo neznanega junaka tako navdušen, da so o tem poročali pod oksimoroničnim naslovom Zločinec Kidrič končno dobil glavo na svojem spomeniku — pa še ta je žalitev za svinje!.

Ampak to še ni bilo nič! Ni minilo teden dni, ko je umetnica uprizorila “umetniški performans” s svinjo. Mrtvo žival — zaklano, célo — je vlekla čez center Ljubljane, da bi opozorila “na kruto ravnanje z živalmi in absurdnostjo [sic!] tega, kako zakrita in javnosti nepoznana je pot od klavnice do krožnika”.

Mobilna mrtva priroda

Umetniška akcija z naslovom 100 kg — kolikor je tehtal artistkin rekvizit (da ne rečem model) za mobilno mrtvo prirodo — je potekala v petek okrog 13. ure. Svinjo je dotična Betina Habjanič vlekla z oprtanimi jermeni, ki so bili na drugem koncu pripeti okrog trupa svinje. Žival je ležala na polivinilu, najbrž zaradi lažje vleke.

Mimoidoči, ki so spremljali ta svinjski (de)file od Drame mimo Uršulink čez Šubičevo pa mimo Ria do Pošte in po Čopovi dol do Prešerca, kjer jo je za frančiškansko cerkvijo na koncu Miklošičeve končno ustavila policija, so bili sodeč po fotografijah na performerkinem Facebook profilu (pod psevdonimom AX AX) radovedni in začudeni — ne pa tudi tako zgroženi kot tisti, ki so imeli leta 1917 priložnost prvič videti Duchampov pisoar z naslovom Vodnjak kot ready-made umetniški objekt.

100 kil hipokrizije

Ampak zgroženost je bila poanta. Umetnica je študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in po lastnih izjavah “strastna veganka in borka za pravice živali[, ki] se […] ukvarja s tematiko aktivizma in ne-specističnega razmisleka v današnji družbi”.

V duhu enakosti vseh živalskih vrst njen kolega — kakopak, raziskovalec medvrstne etike — tako piše, da “truplo mrtvega prašiča ni nič drugega kot 100 kg razkrite slabe vesti, krivde, hipokrizije prazničnega časa: da bi eni obedovali v družinskem vzdušju, morajo drugi umreti”.

Umetnica sama pa pravi takole:

“Javni prizor izzove prisotne k premisleku ter s svojo trivialno eksplicitno krutostjo zmede očividce. Umetnica s psihosocialnim eksperimentom preizkuša in izpostavlja dvolično zavedanje mimoidočih, ki na eni strani zgroženi opazujejo in obsojajo vleko mrtvega prašiča domov, hkrati pa se sami prehranjujejo s predelanimi in manj nazornimi deli trupel živali in jih neobremenjeno ‘vlačijo’ iz trgovin.”

Več o tem performansu vam bosta povedala avtoričin tekst na Facebooku in omenjeni predgovor, pa tudi poročilo v Slovenskih novicah, kjer si lahko ogledate kratek improviziran intervju s Habjaničevo na ozadju končane intervencije policistov (in Veterinarsko-higienske službe).

Kot omnivor

Kot omnivor, ki noče vedeti, kako umirajo živali za na krožnik — kot tudi ne vem in me ne zanima, kako v resnici dela recimo računalnik —, ne bom polemiziral s to svinjarijo niti z nutricionističnega stališča. Bom pa kaj pripomnil na račun kulture in umetnosti ter edukacije.

Umetnica je šele na začetku svoje poti in ji ne bi rad jemal poguma in upanja, da bo iz nje kaj ratalo. Po svoje je občudovanja vredno, da se je mlado dekle pripravljeno izpostaviti s takšnim tovorom na ulici samo zato, da bi nam nekaj povedalo.

Škoda sicer, da nam ni imela povedati kaj pametnejšega — ampak ta njen fanatizem je vsekakor nadobuden.

Interdisciplinarnost in mentor

No, vsakdo od nas je kdaj napisal kakšno začetniško seminarsko nalogo. Toda večina nas je imela srečo, da so te tekste brali samo naši profesorji in morda sošolci.

Betina pa ni imela te sreče. Betina ima na Akademiji mentorja, ki ji je pri tem sekundiral. Z njegovo vednostjo, če že ne s spodbudo in sodelovanjem je šla na ulico z zaklano Sizifovo svinjo.

Ker pazite, to ni bil projekt študentke živilstva ali zootehnike na Biotehniški fakulteti, niti podiplomske študentke biomedicine na Veterinarskem faksu — kaj šele projekt nekoga, ki bi se kvalificirano ukvarjal z okoljsko ali interspecies etiko ali kar etiko kot táko, da ne rečem filozofijo ali sociologijo ali kaj vem kaj še vse, če že hočemo interdisciplinarnost.

Kam hudiča gre današnje visokošolsko izobraževanje, če mlade mentorirajo za nekaj, kar ni nič drugega kot aktivizem za promocijo obskurnih in marginalnih, socialno in ideološko ekstremnih, ekstremističnih lifestyle idej? Dovoliti študentu/študentki ali ju morda celo usmeriti, da gresta na cesto z mrtvo svinjo demonstrirat proti mesojedenju?

Ah, niti umetniki niso več to, kar so bili!