Breaking news: “Množica vztrajala na prizorišču smrti do zadnjega!”

7.1.2018 / 06:10 Komentiraj
Trekking za Pohorski bataljon: Levičarji bijejo kulturni boj takrat, ko so na oblasti, desničarji pa, ko so v opoziciji.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Redkokdaj še berem Delo, vendar sem zadnja leta že kar malo cinično pogrešal takšna spodbudna poročila. Takole je njihov dopisnik za partizanske procesije — ki je morda šel prvič službeno na drugo stran Trojan — včeraj zapisal o slovesnosti ob 75-letnici zadnje bitke Pohorskega bataljona:

“Pod krošnjami mogočnih dreves pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju je danes potekala spominska slovesnost na poslednji boj 69 bork in borcev Pohorskega bataljona, ki so pred 75-leti izgubili neenakopraven boj z nemškim okupatorjem. Velika množica navzočih, tudi pripadnikov [S]lovenske vojske, je vztrajala na prizorišču smrti do zadnje spregovorjene besede in ubrano zapete pesmi.”

Neverjetno, s kako popolnim stilom in naracijo se odlikuje novinar, ko opisuje takšno temo oz. dogodek! Samo poglejte ta auftakt z “mogočnimi drevesi”! In vsaka beseda v nadaljevanju je na svojem mestu in ima svoj smisel!

Ko bi le vedno znali tako dobro pisati!

ZZB NOB

Zadnje čase je bilo manj tega januarskega političnega in medijskega postpartizanskega slavilnega cirkusa v Dražgošah in na Osankarici.

Proslave so sicer seveda vsako leto, vendar zadnja leta niso bile tako opazne kot še pred petimi ali sedmimi leti. Ker ni več tako prominentne ali vsaj ne številčne politične udeležbe. Ker se mediji za to ne zmenijo vsako leto z enako mero dostojanstva in spoštljivosti — ali če hočete, uredniške doslednosti.

Če sem prav preštel, bo Zveza borcev samo v prvih štirih mesecih letošnjega leta organizirala ne več ne manj kot 120 proslav in slovesnosti — od te včerajšnje in ob 76-letnici Dražgoške bitke prihodnjo soboto pa do tistih konec aprila, dnevu upora proti okupatorju na čast. Seznam si lahko preberete na tej narod naš dokaze hrani povezavi.

Januar 2013

Kar mene osebno zadeva, sem o Dražgošah in Treh žebljih napisal vsaj dva temeljna teksta, ki ju je treba nujno prebrati za nazaj.

Januarja 2013 sem še v dobrih, starih časih v Sobotni prilogi Dela pod naslovom Politični čigumi pop: Ne računajte na nas sesul zgodovinarja Božota Repeta, ki nam je tistega leta kot slavnostni govornik v Dražgošah za zgled citiral komad Računajte na nas od Đorđeta Balaševića in direktno v ksiht polemiziral s takrat še novopečenim predsednikom Pahorjem (kot da je on bil kriv, da je takrat bila na oblasti “vlada elit”, ki je Repetu šla na živce).

Pahor je bil tistega leta persona non grata tudi na Osankarici, kjer je nespametno omenjal “razpihovanje ideoloških strasti” in “politične radikalizme”.

Njegova udeležba in govor sta bila podobna medvedja usluga padlim borcem, kot sta jim jo že dve leti prej naredila Jožef Jerovšek (SDS) in Zmago Jelinčič (SNS) s predlogom, da bi njihove posmrtne ostanke prepeljali v Slovenijo in jih pokopali z vojaškimi častmi. Kar bi bilo lepo in edino normalno, če se že gremo to državotvorno patetiko in pieteto.

Ampak ne. Kot sem napisal: “Ker je veter pobude zapihal iz napačne smeri, je bila ideja ridikulizirana.”

Januar 2011

Januarja 2011 pa sem v kolumni Dražgoška bitka: scenarij Milan Kučan, režija Veljko Bulajić ibidem napisal takole:

“Proslavljanje dražgoške bitke je dandanes skratka le še tabloidni politični futer. Dogodek je za zunanje opazovalce resda zreduciran na etnološko muzealijo tipa cerkljanske laufarije, vendar ima tudi opazne politične posledice. Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva.”

Šele te dni sem med guglanjem ugotovil, da je ta moj odstavek v Demokraciji štiri leta pozneje (2015) citiral zgodovinar Jože Dežman, nekdanji predsednik Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč (ukinjene leta 2008).

Poanta njegovega teksta je sicer naslednja:

“Letošnji […] obredi častilcev ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (omenimo rituala na Osankarici in v Dražgošah) nam napovedujejo, da partijski svečeniki in njihovi oboževalci še vedno vztrajajo pri čaščenju boljševističnega kulta.”

Seveda se ne mislim distancirati od svojih besed samo zato, ker me je citiral Dežman. Bom pa vendarle z njim malo popolemiziral.

Vsaka vojna ima svoje veterane

Proslav na Osankarici in v Dražgošah jaz sam ne vidim kot perpetuiranje partizanskih vrednot, kaj šele z Dežmanovimi besedami kot “čaščenje boljševističnega kulta”.

Partizanstvo perpetuira in častí ZZB, normalni državljani pa s figo v žepu posmehljivo prikimavamo tem smešnim in zateženim starcem.

Ampak ja, naj kar obstajajo. Vsaka vojna ima svoje veterane.

Dežman ni opazil — pa še marsikdo na levici, kot se še prav dobro spomnim —, da govorim o “vtisu, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev”.

Pa je v resnici nimamo. Slovensko politično spogledovanje s komunizmom (ali socializmom) je bolj poza kot pa prepričanje, bolj PR kot pa neka konsistentna refleksija, bolj vikend treking in nedeljska retorika kot pa državni protokol.

Ta levičarski lifestyle ekstremizem, ki spominja na rekomunizacijo, je kulminiral v času Pahorjeve vlade (predvsem po zaslugi LDS), pa seveda v času druge Janševe vlade, ko je prihajalo do backlasha ljudskih vstaj in dodatne politične polarizacije (predvsem po Janševi zaslugi), in se zavlekel še v čas vlade Alenke Bratušek (in Jankovićevega haranja izven Magistrata).

Danes je to plakatno pozerstvo omejeno na Levico (kot stranko) in nekatere njihove (ali Chávezove in Madurove) privržence — aja, pa Janka Vebra sem pozabil! —, ni pa več del političnega mainstreama.

Ker karkoli že si mislimo o Cerarjevi vladi in tej famozni koaliciji, ki ji letos končno bije zadnja ura, res jim ne moremo očitati, da so v ideološkem smislu levičarji ali da se s tem perjem kitijo za boljši vtis.

Te falange tehnokratov si ne moremo predstavljati v prvih bojnih vrstah s triglavkami na glavah na proslavi v Dražgošah ali na Pohorju.

Iz te sperme ne bo kruha

Zdi se mi, da bomo do nadaljnega imeli mir pred partizani. Mediji se bodo vsakih nekaj let spomnili, da že nekaj let niso dovolj pompozno obeležili obletnice Dražgoške bitke in zadnje bitke Pohorskega bataljona ali dneva zmage, in bodo poskusili znova — vendar ne bo kdo ve kakšnega uspeha oz. odmeva. Zanimanje za te zadeve bo počasi usahnilo tako kot hipsterstvo.

Po drugi strani pa bo usahnilo tudi zanimanje za domobranstvo. Desničarski mediji so v vzponu in bodo še nekaj časa masturbirali na to moralno temo — dokler bodo skupaj s svojimi političnimi botri v opoziciji —, potem pa bodo ugotovili, da iz te sperme ne bo kruha.

Ker iz izkušenj na podlagi obnašanja preteklih vlad v Sloveniji pač vemo, da levičarji bijejo kulturni boj takrat, ko so na oblasti, desničarji pa, ko so v opoziciji.

Napovedujem, skratka, da bomo v naslednjih nekaj letih — morda v petih, da bo Pahor lahko rekel za slovo, da mu je uspelo spraviti Slovence — s tem razčistili tako, da bomo na to pozabili.

Trupla pripadnikov Pohorskega bataljona po bitki 8. januarja 1943 na Osankarici na Pohorju. — [Fotografija: ikimedia Commons/Digitalna knjižnica Slovenije]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE