Življenje v C-duru in sprej proti sovraštvu

Prijateljica je leta nazaj zbolela za rakom. Bilo je leto dni po tistem, ko sva nehali bivati v istem stanovanju. Skupaj sva bili 24 ur na dan in mnogi so naju spraševali, ali si ne greva na živce, ko toliko časa prebijeva skupaj.

Nekega večera sem potem dobila sporočilo o njeni bolezni. Tisto noč nisem zatisnila očesa. Ležala sem z nogami na kavču in z glavo na tleh. Bila sem nemirna in globoko žalostna. Zanjo se je začela bitka. Jaz pa sem večkrat pomislila: bogve, kaj sanja.

Spominjam se njenih pisem iz tistega obdobja, barvastih risb in misli, da sta jeza in sovraštvo kot krompir, ki ga pozabiš v torbi: čez nekaj časa začne smrdeti in razpadati. Jeza in sovraštvo razžirata od znotraj. Prej ko to spoznaš, lažje je. Jeza je konstruktivna, če se upreš tujemu ali lastnemu zlorabljanju, toda sovraštvo je kot beli sladkor — popolnoma nepotreben.

Če bi vsi poslušali Savino Atai, bi izbrali bolj zdravo različico sladkega. Škoda, da ne gre tako preprosto z alternativo za sovraštvo.

Hodimo po tanki liniji

Res bi bilo fajn, če bi se ves svet pošprical s sprejem proti sovraštvu. Morda bi bilo komu bolj dolgčas, toda vsaj prodaja kriminalk in trilerjev bi narasla.

Med prijateljičino boleznijo mi je najbolj ostalo v spominu, da je nekoč povedala, da se sploh ne zavedamo, po kako tanki liniji hodimo: vedno mislimo, da pa se nam kaj takega že ne more zgoditi.

Ko je življenje v C-duru, ki je brez višajev — kakor je nekoč zapisal Smiljan Rozman v mladinskem romanu Ta glavna Urša —, nam navadno manjka ponižnosti do življenja. Biti levji kralj je preprosto — toda znati hoditi ob boku z drugimi levjimi kralji je izziv.

Za to, da sprejmemo samega sebe, se je treba zelo dolgo gledati v ogledalo. Toda če ne sprejemamo sebe, je normalno, da ne moremo sprejeti drugih. Odtod prezir in sovraštvo.

Prtljaga

Prijateljica mi je pisala o svoji prtljagi, s katero se do bolezni nikoli ni soočila. Iskreno sem trepetala za njeno življenje. A v strahu za njeno življenje se je skrival tudi moj lastni strah pred smrtjo.

Z mrtvimi sem vedno imela probleme — pa čeprav so mi doma govorili, da če se že koga bojim, naj se bojim živih, ne mrtvih. Niso razumeli, da se jih ne bojim in da gre za nekaj drugega.

To sem spoznala šele pred nekaj leti. Kot otrok sem rada obiskovala pokopališča in prebirala imena na grobovih. Mojo pozornost so pritegovali stari nagrobniki in zapuščeni grobovi. Danes se pokopališč izogibam. Zdi se mi, da tam ni nikogar. Samo človeška tesnoba in nemir.

Banalni strahovi

Moja prijateljica danes živi to, o čemer je nekoč sanjala. Še vedno se zna otroško veseliti. Zagotovo bi še vedno šla na štop na morje in prespala pod milim nebom. Brez strahu in brez pričakovanja.

Tako se je znova oglasil tisti del mene, ki je z njo štopal na morje in živel z manj strahu in več iskrenega veselja. Zadnje čase opažam, da se ne bojim več življenja. Mnogo več zmorem, kot sem zmogla nekoč. 

Predolgo si bila strahopetna, si rečem, ko se pogledam v ogledalo. Saj ne rečem, da bi kočevskemu medvedu odgriznila uho — toda nekaj banalnih strahov sem se vseeno rešila.

Res je, kar pravijo: kar te ne ubije, te okrepi.