Čarovničino maščevanje: Trnjulčica je hotela fukati takoj, ko se je zbudila

5.1.2018 / 06:08 Komentiraj
Ostala sem pred zaklenjenimi vrati. Ne ravno v solzah, besna pa ja. Ne vem, ali na Mladinsko gledališče ali na Plečnika.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dostop v Mladinsko gledališče je zame kot invalida na vozičku nemogoč. Še huje: prepovedan. In to samo zato, ker nimajo ustreznega, varnega dostopa za obiskovalce na vozičku. Dostop si lahko neuradno omogočim samo z osebno pomočjo. Odnesti me morajo fizično po vseh stopnicah, najprej gor in potem dol — in samo upam lahko, da so dovolj močni.

Občutek imam, da sem drugorazredna, pravzaprav nezaželena državljanka. Kot da hočem načeti mir svetega Slovenskega mladinskega gledališča, ki si ne more privoščiti, da bi poseglo v sveto Plečnikovo zgradbo in nam zgradilo klančino ali dvigalo.

Na koncu mi je bilo samo žal, da si nisem mogla ogledati predstave Idioti, ki je narejena po predlogi Larsa von Trierja. Pasalo bi mi jo videti, saj prikazuje skupino perverznežev in norcev, ki zadovoljujejo svoje potrebe.

Izključujoča arhitektura

Ostala sem torej pred zaklenjenimi vrati. Ne ravno v solzah, besna pa vsekakor. In še vedno ne vem, ali na Mladinca ali na Plečnika.

Plečnika sem namreč že dolgo imela na sumu, da v svojem nagnjenju k pravilnosti in odsekanosti kamna, ponavadi marmorja, ni imel preveč posluha za prijetno človeško bivališče. Če se samo spomnim stopnic v Nuku, kjer sem se kot študentka pogosto učila … Ne predstavljam si, kako bi po širokih in dolgih marmornih stopnicah od avle do čitalnice prišla z invalidskim vozičkom.

Njegove stavbe so namenjene mladim, zdravim, pokončnim. Precej izključujoča arhitektura.

Ko sem po pogovoru z receptorko Mladinskega gledališča obmolknila, sem bila kot tečna ženica pred zaprtimi vrati v vozičku, skremžena od joka. Res bedno.

V resnici mi ni šlo na jok. Popizdila sem. Ne maram občutka, da sem državljanka drugega reda, čeprav se mi to velikokrat dogaja.

Vseeno pa sem jim hvaležna, ker se je v meni prebudila želja po nagajanju. Zato sem si privoščila Trnjulčico in jo spisala na svoj način.

“Približal se je njenim prsim in z njih odpihnil prah. Pred njim sta se zableščali dve popolni ženski dojki. […] Najprej […] jih malo zatresel, kot da ne bi mogel verjeti, da so prave.” — [Ilustracija Heinricha Leutemanna ali Carla Offterdingerja iz nemškega prevoda Trnjulčice Charlesa Perraulta s konca 19. stoletja]

Barbara Pešut: Trnjulčica

Pred mnogimi leti sta živela kralj in kraljica. V deželi je vladal mir in ni bilo ne lakote ne bolezni.

Vendar jima je do popolne sreče manjkalo le nekaj: vroče sta si želela otrok in sta vsak dan in vsako noč delala na tem. Včasih tudi večkrat na dan ali noč. Pridna delavca.

To je trajalo tri leta in končno je bila njuna želja uslišana. Rodila se jima je ljubka deklica. Bila je tako lepa, da je bil kralj ves iz sebe od veselja in je ob hčerinem krstu pripravil veliko gostijo. Nanjo je poleg vseh sorodnikov, dvorjanov in prijateljev povabil tudi vile sojenice, stare coprnice, da bi se z darili in lepimi željami spomnile kraljevskega otroka.

V deželi je bilo trinajst sojenic, kralj pa je imel samo 12 zlatih krožnikov, zato ene ni povabil.

Ko so gostje pojedli, so odšli v sobano, kjer je na rdeči preprogi stala zibelka z malo kraljično. Dvanajst sojenic je stopilo k zibelki, da bi obdarovale kraljično.

“Želim ti kreposti,” je rekla prva.

“Želim ti bogastva,” je rekla druga.

“Želim ti lepote,” je rekla tretja.

“Želim ti zdravja,” je rekla četrta.

“Želim ti modrosti,” je rekla peta. In tako naprej. Vse po vrsti so ji zaželele nekaj lepega.

Toda ko je bila na vrsti enajsta vila sojenica, je kraljični rekla:

“Želim ti, da bi veliko fukala!”

V tistem trenutku pa je v sobano vstopila trinajsta sojenica. Na sebi je imela čarovniško črno haljo, v roki pa čarobno črno paličico. Bila je užaljena, ker ni bila povabljena, zato se je hotela maščevati.

Ne da bi koga pogledala ali pozdravila, je stopila k zibelki, dvignila čarobno paličico in zavreščala: “No, ne boš veliko fukala, ker se boš v petnajstem letu starosti, ko boš dozorela, zbodla z votkom in umrla!”

Gostje so okameneli. Kralj in kraljica sta se tako ustrašila, da sploh nista mogla spregovoriti.

Takrat pa je pristopila dvanajsta vila, ki še ni povedala svoje želje. Hvala bogu, da se je trinajsta hudobnica vrinila vmes, tako da je še imela priložnost, da pove svojo željo za malo kraljično:

“Zlobne prerokbe trinajste vile na žalost ne morem preklicati, lahko pa jo omilim. Kraljične v petnajstem letu ne bo doletela smrt, temveč se bo samo pogreznila v globoko spanec, ki bo trajal sto let.”

Kralj in kraljica sta po tem dogodku imela hude skrbi z ljubljenim otrokom.

“Kaj naj storiva, da bova ljubo dete obvarovala nesreče? Niti uro ne bom več mirna!” je govorila kraljica.

“Ukazal bom, da morajo po vsem kraljestvu zažgati vse votke. Tako bo najina hči varna,” je rekel kralj.

Minevala so leta. Kraljična je bila tako lepa in ljubezniva, da jo je moral vzljubiti vsak, ki jo je videl. Dekletce se je razvijalo, gostolelo in se smejalo. Všeč je bila vsem hlapičem na gradu in ti so jo radi cukali za kitke, ščipali za lica in šlatali po ritki.

Tem nesramnostim se ni ne znala ne mogla ubraniti. Na tihem so ji godile, tako da je že zgodaj pokazala svoj značaj.

Z njo so bili vsi tako zadovoljni, so napoved trinajste hudobne vile že pozabili. Tako je napočil dan, ko je kraljična dopolnila petnajsto leto.

In prav takrat se je zgodilo, da kralja in kraljice nekaj časa ni bilo doma. Ko je bila kraljična sama, jo je radovednost gnala naokrog. Pot jo je zanesla v star stolp. Prišla je do majhnih zelenih vrat, prepredenih s pajčevino. Odprla jih je in v tesni izbici zagledala staro ženico, ki je predla za kolovratom.

“Dober dan, dobra mamka. Kaj pa delaš?”

“Dober dan, deklica. Predem.”

“Kako zanimivo! Kaj pa je tole, kar tako veselo skače sem in tja?”

“To je votek,” je rekla z grozljivim starikavim glasom.

Ampak kraljične to ni odvrnilo. Bila je že preveč divja. Ni še poznala ljubezni, zato jo je dobesedno razganjalo. Ni še vedela, kaj točno moški nosijo med nogami, niti kam ga vtikajo. Bila je zelo radovedna.

“Lahko še jaz poskusim presti, prosim?”

“Izvoli, mladenka. Samo da se umaknem.”

“Aha!” je zavriskala, ko sta stekla votek in preja: “Tukaj ga torej poženem. Kako lepo!”

To jo je tako navdušilo, da je po nesreči prijela iglo od votka in ter se zbodla.

In tako se je čarovničina prerokba izpolnila. Deklica se je zgrudila in se pogreznila v globok spanec. Kmalu so zaspali tudi vsi dvorjani, pa kraljica in kralj, celo perjad in konji. Na koncu je potihnil še veter. Okrog gradu pa je začela rasti visoka trnova živa meja.

Minevala so dolga leta in razširil se je glas, da v gradu spi čudovito dekle. Prihajali in prihajali so kraljeviči, toda nobenemu od njih se ni posrečilo posekati trnja in vstopiti v zaraščeni grad.

Kar je nekega dne prišel še en mlad kraljevič. Od berača pred gradom je izvedel, koliko prosilcev je že poskušalo pred njim, a se nobenemu ni posrečilo priti do lepe kraljične.

“No, jaz pa se ne bojim! Hočem videti lepo kraljično.”

Prav takrat pa je minilo natanko 100 let, odkar je kraljična zaspala.

Kraljevič se je prebijal skozi trnove veje, se na njih večkrat zbodel, vendar ga nič ni ustavilo. Naposled je le prišel do najvišjega stolpa, kjer je za zelenimi vratci, prav tako obraslimi s trnjem, spala čudovita kraljična. Bil je tako očaran nad njeno lepoto, da je stopil do nje ter jo poljubil na usta.

Dekle se je čudežno prebudilo in reklo:

“Jaz bi fukala.”

Princa je ta njen prvi stavek, ko jo je s poljubom obudil iz spanca, najprej šokiral, ampak ne za dolgo.

“A kar takoj? Pa saj me sploh ne poznaš!”

“Saj ravno zato. Vsi, ki sem jih poznala, so bili izdajalci in pokvarjenci.”

Še enkrat si je podrobneje ogledal njeno telo, ki je počivalo na razkošni, a že ofucani in s pajčevino prepredeni postelji. Tudi njena nekoč bela spalna srajčka je izgledala žalostno, a kljub temu je pod njo slutil vzbrstene oblike.

Začutil je nemir med nogami, ki mu je preprečil, da bi se ukvarjal s tkaninami na lepotici. Z od trnja ranjenimi prsti si je odpel hlače in jih slekel.

Trnjulčica je kar izbuljila oči, ko je zagledala njegovo temno rožnato žival.

Princ je hotel prijeti za vrvico, s katero je bila na njenih prsih zavezana njena spalna srajčka. A komaj se je je dotaknil, sta sprhneli — in tudi obleka se je dobesedno spremenila v prah.

Približal se je njenim prsim in z njih odpihnil prah. Pred njim sta se zableščali dve popolni ženski dojki. Vzhajane obline so se nadaljevale v gladek ploski trebuh in v mehke boke. Najprej jo je pobožal po dojkah in jih malo zatresel, kot da ne bi mogel verjeti, da so prave.

“Oh, krasna si …”

Potem je z roko počasi zdsrnil po gladkem telesu proti njnemu mednožju. Ni hotel več izgubljati časa. Vojaška vzgoja pač! In navsezadnje, mala čaka že sto let!

S prstom je prodrl v njen spol in presenečen ugotovil, da je vlažna. Pogumno je segel še globlje, tam pa je še bolj osupel naletel na kožno opno, ki ga ni spustila naprej.

“Kaj?! Devica?!”

“Seveda! Petnajsti let imam in še nisem bila z moškim.”

Princ je zlezel na posteljo med njene noge. Hotel je, da jih raztegne, kolikor more. Dekle ga je ubogalo, njen spol je bil pripravljen.

“Takoj te bom. Saj hočeš?”

Nemo je prikimala, ker je bila že zadihana. Oslinil si je sredinec in ga počasi potisnil v režico. Grobo je iztegnil prst in ga zabil vanjo. V osvobojeno režo je potem zabil še sebe.

Potem je ni več nič spraševal. Trdo je izpolnjeval svoje poslanstvo in na koncu končal v njej. Happy end.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE