Broken Bösendorfer (3.): “Ugodno prodan” iz Šumija na Radio

4.1.2018 / 06:10 Komentiraj
Ko je Peter Hribar ml. povedal, da je klavir na gradu Strmol lepo ohranjen, je nastala tišina. Potem pa je nadaljeval:
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tretje nadaljevanje in konec tako rekoč spremne besede k avtorjevem albumu Broken Piano, ki je izšel 22. decembra. Med nastajanjem glasbenega dela se je začela odstirati zgodba o pozabljenem klavirju na Radiu Slovenija. Preberite tudi prvi in drugi del Broken Bösendorfer (1.): Zgodba zapuščenega klavirja in Broken Bösendorfer (2.): Klavir je orožje, objavljena 23. in 30. decembra.


Leta 2017 je minevalo že šesto leto nastajanja projekta Broken Piano. Moral sem si priznati, da sem bil že zelo utrujen. Tudi vsi okrog mene so bili že naveličani. Nihče ni več verjel, da bom projekt dokončal. Verjetno so si mislili, da sem se zaciklal.

Kot rečeno sem imel kar nekaj problemov z zvokom. Od kvalitete osnovnih posnetkov — ker sem snemal sam, sicer s kvalitetnim recorderjem — do miksa in masteringa. Studio 1 je akustično sicer super, nisem pa snemal s kvalitetnimi Neumannovimi mikrofoni. Poleg tega pa se z vedno širšo digitalno distribucijo glasbe pojavljajo novi standardi. Skratka, malo moreče.

30 let zadaj

Marca 2017 sem torej dobil mail z arhivskim  skenom iz tovarne Bösendorfer, da je klavir iz Studia 1 na Radiu Slovenija 8. februarja 1937 kupil nekdo, ki se je pisal Hribar. Ime ni bilo navedeno. Mogoče je pa kupec že praznoval Prešernov dan?

Pred leti je Marko Crnkovič napisal, da smo mi tukaj v SLO z muziko vedno ene trideset let zadaj. Če danes pomislim, je mogoče imel prav. Ko so recimo Beatli leta 1970 razpadli in sta bila že izdana albuma Sgt. Pepper’s in Beli album, je Jože Privšek leta 1971 napisal pesem Silvestrski poljub, leta 1973 pa še Mati, bodiva prijatelja.

Jože Privšek (r. 1937) in Joe Zawinul (r. 1932), vodja skupine Weather Report, sta študirala na sloviti Berklee College of Music v Bostonu v istem obdobju. Privšek 1963, Zawinul 1959.

Privšek je na Berkleeju veljal za zelo talentiranega skladatelja. Vabili so ga, da bi ostal tam. Dve njegovi skladbi sta še danes del študijskega programa. Toda Privšek se je vrnil v Jugoslavijo, Zawinul pa je ostal v ZDA. Njegova najbolj znana skladba je svetovna jazz uspešnica Birdland, ena najbolj znanih Privškovih pa Silvestrski poljub.

Joe Zawinul oz. Josef Erich Zawinul ni Američan, temveč Avstrijec, rojen na Dunaju. V podobnem srednjeevropskem okolju kot Jože Privšek. Če bi se rodila 20 let prej, bi se rodila v isti državi.

Ali se poznajo posledice regulirane kulturne polike po revoluciji še danes? Ne vem.

Regulacija glasbe in potokov

Z regulacijo glasbe — ki je nekaj podobnega kot regulacija rek in potokov — v prvih povojnih letih ni bilo prav zabavno.

Tako je Bojan Adamič po vojni nastopil z bigbandom v Beogradu. Igrali so skladbe Glenna Millerja. Ljudlje so bili noro navdušeni. Nova oblast pa je imela jazz za nezdravo ameriško propagando in ga je zato preganjala. Ko se je Adamič vrnil v Ljubljano, so ga začeli napadati. Na kazen ni bilo treba dolgo čakati. Adamiča so z dekretom poslali na delo v Albanijo.

Da bi klavir lahko bil v povojni Jugoslaviji problem — vsaj posredno —, sem pomislil, ko sem se spomnil na dogodek okrog leta 1980. Nekega večera (jaz sem bil v Ljubljani) sta pri nas doma v Celju pozvonila uniformirana miličnika. Zanimalo ju je, kje smo pred približno pol leta dobili marke za električni klavir Fender Rhodes. Danes bi stal okrog 3.000€.

Klavir je bil uvožen uradno, plačan z nakazilom pri takratni Ljubljanski banki in poslan z vlakom iz Zahodne Nemčije, seveda z vsemi dajatvami, ki so znašale 60% vrednosti. Mama je skoraj padla v nezavest, ker je brat takrat bil v JLA.

[Fotografija: Simon Stojko Falk]

Slepa ulica?

Nazaj k raziskovanju tega Bösendorferja na Radiu.

Kateri Hribar bi lahko kupil ta klavir leta 1937? Najprej sem pomislil na predvojnega župana Hribarja, potem pa na Rada Hribarja in njegovo ženo Ksenijo in njuno tragično zgodbo. Bolj verjetno je bil kupec Rado. Znano je bilo, da je bil mecen mnogim umetnikom, tudi pianistu Ivanu Noču, ki je sicer študiral klavir na Dunaju in pozneje je deloval v Ljubljani.

Grem na internet in ugotovim, da je bil na Hribarjevem gradu Strmol en klavir. Še malo raziskujem in pokličem Radovega nečaka Petra Hribarja ml., ki je vztrajno iskal posmrtne ostanke svojega strica in si prizadeval raziskati to žalostno in tragično zgodbo. V romanu z naslovom To noč sem jo videl jo je opisal Drago Jančar.

Ob prvem klicu se mi je Peter Hribar javil na telefon. Predstavil sem se in povedal, da raziskujem zgodbe starih klavirjev in da me zanima, ali se spomni, katere znamke je bil klavir na Strmolu. Rekel je, da ne ve.

Vprašam ga, kaj se je zgodilo s tem klavirjem. Odgovori, da je klavir še vedno na gradu Strmol. Popolnoma ohranjen.

G. Hribarju namenoma nisem povedal vsega, kar sem izvedel od tovarne Bösendorfer, da ga ne bi zavedel in da on ne bi nehote prejudiciral.

No, pa je konec zgodbe o klavirju z Radia Slovenija. Slepa ulica. Tako sem razmišljal med pogovorom.

Bösendorfer nad Šumijem

Ko je Hribar rekel, da je klavir na gradu Strmol lepo ohranjen, je nastala nekajsekundna tišina. Potem pa je nadaljeval:

“Smo pa imeli mi, v stanovanju v Ljubljani nad Šumijem, en velik koncertni Bösendorferjev klavir. Ta klavir je veljal za drugi najboljši klavir v Ljubljani. Po koncertih v Filharmoniji so prihajali k nam umetniki in prijatelji in se družili.”

Neverjetno. Noro. Kot bi rekel Larry David: “Bil sem tako vzemirjen kot takrat, ko sem punci prvič odpel modrček.”

Potem sem nadaljeval: “In kaj se je potem zgodilo s tem klavirjem?”

Želel sem si, da bi mi rekel: “Vzeli so nam ga. Nacionalizirali.” Pa ni bilo tako. “Prodali smo ga,” je rekel.

“Prodali?”

“Po maminem pripovedovanju je klavir kupil nek major. Rekli so nam, naj jim ga prodamo za bagatelen znesek — ali pa nam ga vzamejo.”

Peter Hribar ml. mi je tudi povedal, da je stanovanje nad Šumijem — kjer je sicer prej živel — Rado Hribar podaril svojemu bratu Petru (st.) kot poročno darilo, sama s Ksenijo pa sta se preselila na Strmol.

Novi Hribar?

Tu se zgodba konča. Za naprej ni podatkov. Naknadno sem sicer odkril, da je Rado Hribar 9. maja 1936 kupil še en (prvi) Bösendorferjev klavir s serijsko številko 25730, model 3, dolg 190 cm. Ta klavir je danes na gradu Strmol.

Toda kdo bi lahko bil ta major? In kako je potem ta koncertni Bösendorfer Grand Piano 225 s subkontra F, “ugodno odkupljen” od družine Petra Hribarja st., prišel na Radio Ljubljana?

Mogoče lahko kdo drug dokonča zgodbo. Ko sem šel fotografirat Bösendorferjev arhiv na Dunaj, sem bil presenečen in navdušen nad arhivskimi zapisi, ki jih hrani tovarna. Res neverjetno.

Pozanimal sem se, koliko bi stala obnova takšnega klavirja. Vodja servisa je dejal, da od 20 do 30.000€. Mogoče pa se najde novi Hribar, ki bi odkupil ta klavir od Radio SLO, ga prenovil in podaril kakšni glasbenoizobraževalni ustanovi? Tako kot si je Rado Hribar želel, da bi na Strmolu prirejal srečanja umetnikov.


Avtorjev album Broken Piano izide danes še na iTunesih, Spotifyju, Amazonu in drugih ponudnikih digitalizirane glasbe.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE