Kitajci in SDS delajo proti nam

Berem, da bo po novem letu v Mariboru začel izhajati nov brezplačnik. Namreč tiskani. Tak, ki ga bodo poštarji in/ali raznašalci metali v nabiralnike.

Prava reč. En medij gor ali dol. Zadeva niti ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi bila napovedana kot časopis, ki da bo po zaslugi kitajskega podjetja — oz. kapitala in znanja, če je to dvoje za pripravo in lansiranje novega medija danes sploh še potrebno — prinašal “dobre in pozitivne informacije”.

Brezplačniki smo rekli neplačljivim tiskanim časopisom, ki so živeli od reklam in od tega, da so jih distribuirali v vsak kaslc ali nastavljali na vsakem vogalu. Pred kakšnimi desetimi, petnajstimi leti je to bil trend, ki seveda ni mogel mimo Slovenije.

Ljudje iz tradicionalnih medijev smo se nad njimi zgražali, saj smo v tem videli grožnjo za novinarske standarde, predvsem pa nelojalno konkurenco plačljivim (takrat še samo tiskanim) medijem. Ker novinarsko delo pač nekaj stane, ne.

Nekaj za bregom

Če danes pogledamo nazaj, lahko rečemo, da so tudi brezplačniki prispevali svoje k eroziji medijev, kakršne smo nekoč poznali. Skupaj z internetom oz. družbenimi omrežji so sesuli ritualnost konzumacije časopisov, bralsko zvestobo določenim blagovnim znamkam in pripravljenost publike, da za informacije plača vsaj nekaj drobiža.

V poslovnem smislu pa so vsaj v Sloveniji tudi pomembno, čeprav posredno pripomogli k temu, da je brezplačnost postala prevladujoči poslovni model in da sta oglasni čas in prostor izgubila realno vrednost.

Precej pa so prispevali tudi k temu, da je novinarski poklic — vsaj s stališča tistih, ki jim je namenjen —, postal nevreden zaupanja in gledan postrani, če že ne nesmiseln, ter obsoleten in prekaren.

Slovenskih brezplačnikov pa se drži še ta neslavna fama, da so vedno imeli in imajo še danes nekaj za bregom. Neko politično agendo. Brezplačnost informacij kot poslovni model praviloma izvira iz posplošenega, nereflektiranega, nedefiniranega nezadovoljstva, ki je ponavadi politično.

Brezplačniki rastejo iz nezadovoljstva s selekcijo vsebin in informacij samih, iz razočaranja nad profesionalizmom, iz moralne zgroženosti nad mnenji, stališči, vrednotami, iz nestrinjanja s politično orientacijo in iz občutka, da se nekomu — nam, našim, somišljenikom, ponižanim in razžaljenim, tako imenovanim drugorazrednim — dogaja krivica.

Neproduktivno nezadovoljstvo

Problem pa je seveda v tem, da to nezadovoljstvo ni produktivno. (Ni tudi brez osnove, ampak to ni tokrat tema.) Nekoč smo namreč verjeli, da je nezadovoljstvo gonilo napredka. Da razvoj in izboljšave poganjajo naprej ljudje, ki hočejo delati in ustvarjati nekaj boljšega.

Ravno brezplačniki — in ne samo brezplačniki — pa so dokaz, da ni tako. Vsi novi mediji nastajajo zato, ker je nekdo nekje bil nezadovoljen z obstoječimi razmerami in je hotel narediti nekaj boljšega in drugačnega. Pa mu/jim ponavadi ne uspeva ali vsaj ne v celoti. V večini primerov vse skupaj izpade še slabše — vsaj v nekem oziru — kot tisto prej, kar je motiviralo nov poskus.

Slovenski mediji so se zaciklali v vrtoglavo spiralo nazadovanja, njihovi bralci, gledalci, uporabniki pa v potrošniško brezbrižnost, ne da bi opazili, da je to vedno manj to, česar so bili nekoč navajeni in kar je veljalo za standard. Danes je pač vse možno in dovoljeno. V kombinaciji s tem, kar ni možno oz. ni izvedljivo, ker si nemoremo privoščiti, še tem huje.

Prevrednotenje vrednot

Iz napovedi novega mariborskega brezplačnika smemo sklepati, da bo vsebinsko privržen tej sicer ne novi, a naivni domnevi, da je poslanstvo medijev prinašanje dobrih, razveseljivih, prijetnih, pozitivnih, neproblematičnih informacij.To je seveda ena skrajnost. Druga pa je, da je treba vse porušiti ali vsaj prevrednotiti.

Za to pa so seveda še večji mojstri od Kitajcev člani SDS — ki imajo tudi največ izkušenj z brezplačniki. Razen medijskih insiderjev se danes nihče več spomni njihovega Ekspresa in Slovenskega tednika. Pa nič zato. Danes ima SDS televizijo in spletni portal, ki nista nič drugega kot poslovno in politično upgradana brezplačnika, za dobro vago pa še neke kripto- ali psevdoportale za mešanje državljanskega dreka.

Zelo sinergično. Vse jim gre na roko. Ni čudno, da jim podpora raste.

Nas profesionalce bi to moralo spametovati. Z vsakim novim brezplačnikom nas je manj. Zaenkrat nam ne preostane drugega, kot da brezplačnike podcenjujemo ali celo preziramo. Vendar se moramo zavedati, da Kitajci in SDS delajo izrecno v škodo prav nam. Naslovniki, ki si jih žalibog delimo oz. nam jih speljujejo na svojo stran, so z njihovimi izdelki bolj zadovoljni kot z našimi — in jim očitno tudi bolj hvaležni. Ker briga njih.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v nedeljo, 31. decembra 2017, pod naslovom Z vsakim novim brezplačnikom nas je manj. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.