SDH proti Luki Koper: Ta prečudoviti svet vmešavanja politike

30.12.2017 / 06:10 Komentiraj
SLO korporativno upravljanje družb v državni lasti je vzorno in sanjsko. Najboljše. Na svetu. (Samo na papirju, seveda.)
NAROČI SE PRIJAVI SE

O razlogih, zakaj je upravljalec državnega premoženja SDH hotel zamenjati sicer hiperuspešno vodstvo Luke Koper, sem pisal septembra. Od takrat se ni nič spremenilo. Razlogi za četrtkovo nezaupnico in včerajšnjo razrešitev predsednika uprave Draga Matića so izključno in popolnoma politični in nimajo prav nobene zveze s poslovanjem Luke.

Te dni se je ob bizarno vladno politiko korporativnega upravljanja v Sloveniji obregnil Bloomberg, ki tudi ni mogel razumeti, zakaj SDH zamenjuje vodstvo družbe, ki v njenem portfelju SDH dosega daleč najboljše poslovne rezultate in najboljše rezultate glede na konkurenco (benchmark).

Teater, ki ga zadnji dve leti uprizarja SDH — očitno pod taktirko kabineta predsednika vlade — v zvezi z zamenjavo vodstva v Luki Koper, je sicer škandalozen, vendar pa lepo ilustrira dubioznost korporativnega upravljanja družb v državni lasti v Sloveniji.

Teorija …

Slovenija ima — na papirju — daleč najboljši sistem korporativnega upravljanja družb v (delni ali popolni) državni lasti v Evropi. Celo v svetu. Presega vse standarde, ki nam jih je leta 2009 v svojih priporočilih predpisal OECD.

  • Imamo Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države. Naložbe so po pomembnosti razvrščene v tri skupine: strateške, pomembne in portfeljske — v skladu z različnimi razvojnimi strategijami države.
  • Imamo sprejet Kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države kot “zapis dobre prakse korporativnega upravljanja”.
  • Imamo sprejete cilje in načela upravljanja — od skrbnosti do preglednosti in neodvisnosti.
  • Imamo čudovit postopek selekcije kandidatov za člane nadzornih svetov. Sestavljajo ga postopek akreditacije (nabora primernih kandidatov za člane nadzornega sveta), postopek nominacije (določanja ožjega izbora kandidatov za člane organov nadzora “glede na specifičnost njihovih strokovnih kvalifikacij, ciljni profil nadzornega sveta in potreb posameznih gospodarskih družb“) in postopek imenovanja izbranih (najprimernejših) nadzornikov.
  • Imamo pa tudi čudovit sistem spremljanja poslovanja državnih naložb, ki zajema določanje kvantitativnih ciljev poslovanja družb v skladu s sektorskimi specifikami, redne razgovore z upravami in nadzornimi sveti, sprotno spremljanje in končno evalvacijo doseženih rezultatov poslovanja — kar omogoča oblikovanje priporočil vodstvom družb ali ukrepanje v primeru nezadovoljivega izpolnjevanja ciljev. Slovenski sistem korporativnega upravljanja družb v državni lasti je preprosto sanjski. Najboljši primer, kar jih lahko najdete. Na papirju.

… in praksa

V praksi pa potekajo zadeve drugače. Zelo drugače.

V praksi sistem deluje tako kot pred letom 2009 (pred AUKN) ali 2013 (pred SDH) ali pred letom 2015 (pred sprejetjem Strategije upravljanja). Edina razlika je v tem, da je več leporečenja in pretvarjanja. Vpletanja vlade v upravljanje družb v državni lasti ni nič manj, samo teatra je bistveno več.

Poglejmo, kako deluje sistem v praksi.

  • Kljub vsem načelom o (politični) neodvisnosti upravljalca državnih naložb SDH ter preglednosti in neodvisnosti uprav družb v državni lasti se z zamenjavo oblasti najprej zamenja vodstvo upravljalca.
  • Nova vlada najprej zamenja stari nadzorni svet SDH in v skladu s koalicijsko aritmetiko postavi novega.
  • Nadzorni svet potem imenuje novo upravo SDH.

Zakaj je to potrebno, če je delovanje upravljalca naložb (SDH) in poslovanje družb v portfelju SDH neodvisno od politike in ni vmešavanja v upravljanje in poslovanje posamičnih družb?

Odgovor je prozaičen: nova koalicija hoče imeti poostren politični nadzor nad poslovanjem družb v državni, beri: njeni lasti. Tako kot ga je hotela imeti pred petimi, osmimi ali dvajsetimi leti.

Novo vodstvo SDH kmalu po politični zamenjavi oblasti začne kadrirati v družbah v svojem portfelju. V skladu z našim korporativnim sistemom začne z zamenjavami v nadzornih svetih družb, da lahko ti kasneje vplivajo na spremembe v upravah. Pri tem se SDH sicer poslužuje zgoraj prej omenjenega čudovitega sistema selekcije nadzornikov, ki je nadgradnja nekdanjega KAS (Kadrovsko-akreditacijskega sveta). 

Postopek poteka v treh fazah:

  • SDH najprej pozove potencialne kandidate za nadzornike, naj se prijavijo na razpis.
  • V tako imenovanem postopku akreditacije posebna komisija SDH potem med prijavljenimi izbere primerne kandidate za člane nadzornih svetov.
  • V tako imenovanem postopku postopku nominacije komisija SDH naredi ožji izbor kandidatov za člane nadzornih svetov. Izbor je narejen “glede na specifičnost njihovih strokovnih kvalifikacij, ciljni profil nadzornega sveta in potrebe posameznih gospodarskih družb”.

Super lepo.

Vabilo na kavo ali kosilo

No, sledi še četrta faza — namreč postopek dejanskega imenovanja izbranih kandidatov v nadzorne svete.

In tukaj je catch. Ste se kdaj kot neodvisen, visoko strokoven in politično nepredeljen kandidat podali v ta čudoviti postopek selekcije? Ste zaradi tega še vedno zafrustrirani?

Jaz osebno se nisem še nikoli, ker me takšne nadzorniške funkcije niso nikoli zanimale. Se je pa nekaj mojih prijateljev, znancev in znank v dobri veri podalo v to avanturo. In še vedno so zagrenjeni.

Če vas ob javnem pozivu za prijavo h kandidaturi za nadzornike (ali v kateri od kasnejših faz) nihče iz vladnega kabineta, vsaj ene od koalicijskih strank ali “pooblaščenih” koalicijskih kadrovikov in lobistov ni povabil na kavo ali na kosilo ali kako drugače motiviral za prijavo, nimate prav nobenih možnosti.

Ne vam ne nobenemu od drugih prijavljenih ne bo prav nič pomagalo, če se kot neodvisen, visoko strokoven in politično nepredeljen kandidat prebijete skozi vse tri faze postopka akreditacije ali celo v ožji izbor kandidatov.

Nobenih šans ne boste imeli, če se točno določena družba ljudi ni že vnaprej odločila — še preden se je postopek akreditacije začel —, da boste prav vi postali nadzornik.

V praksi je tako, da si koalicija razdeli nadzorniška mesta, uskladi imena in nato svoje kandidate potisne skozi vse tri faze akreditacije in nato še skozi četrto — namreč formalno imenovanje v nadzorni svet dotične družbe.

Nenaravna selekcija

Postopek selekcije nadzornikov za družbe v državni lasti Republike Slovenije je joke. Fasada za javnost. Fasada za mednarodne inštitucije, predvsem za Evropsko komisijo in OECD. Za to, da pokažemo, da se pri nas država ne vmešava v gospodarstvo in kako lep in transparenten sistem upravljanja imamo.

Tako kot so v časih nekdanje komunistične države tujim državnikom kazali lepa pročelja stavb v izbranih predelih mesta, pred njimi pa množice lepo oblečenih otrok, ki so mahali z zastavicami. Eno ulico proč pa so bile ruševine in beda, še nekaj ulic naprej pa zapori, polni političnih nasprotnikov. Časopisi pa — po zaslugi cenzure — polni spodbudnih novic.

Podobno čudovit je slovenski sistem aktivnega upravljanja kapitalskih naložb države.

Zaposleni na SDH so naredili zelo dobro metriko spremljanja posameznih naložb. Za vsako izmed več kot stotih naložb SDH — predvsem pa za dvajseterico najpomembnejših — naredijo poseben seznam ciljev in meril upešnosti naložb. S člani uprave in z nadzorniki imajo redne sestanke, na katerih predstavljajo strateške cilje družb in pričakovanja upravljalca, vključno z cilji.

Vse lepo skomunicirajo med vsemi deležniki, zaposleni na SDH pa potem spremljajo realizacijo teh ciljev. Potem spet sledi faza razgovorov itd. Tak sistem daje upravljalcu možnost, da aktivno vpliva na upravljanje družbe in da sproti spremlja realizacijo ciljev in po potrebi s priporočili korigira poslovne trajektorije posameznih družb, vključno z izrednimi ukrepi, kot so zamenjave v nadzornih svetih in upravah.

Sistem bi bilo mogoče še nekoliko dodelati in digitalizirati, vendar je v osnovi dober. V teoriji.

Kaj narediti z neposlušnimi

V praksi pa je zadeva bolj zapletena. V praksi imamo opravka s preferencami na strani upravljalca (in njegovih šefov iz vladnih kabinetov), ki so lahko povsem osebne ali potične narave. Lahko gre tudi za navadne muhe ali osebne simpatije in antipatije.

Kaj recimo narediti, kadar premieru ali kakšnemu njegovemu pribočniku iz kabineta ali veljaku iz koalicijske stranke ali drugemu stricu iz ozadja ni všeč določen predsednik uprave? Ker morda ni hotel skleniti posla s politično povezanim podjetjem? Ali zaposliti politično povezanega posameznika? Sponzorirati kakšnega politiki ljubega kluba?

Kako v tem čudovitem in transparentnem sistemu korporativnega upravljanja disciplinirati in zamenjati neposlušnega predsednika uprave, ki se kljub nedvoumnim sporočilom (neposrednim ali prek posrednikov) noče spametovati?

Primer Matić

Najbolj enostavno se je takega človeka znebiti zaradi nedoseganja zastavljenih ciljev. Če realizacija ni bila ustrezna, imajo nadzorniki lahko delo.

Kaj pa, če uprava dosega zastavljene cilje ali jih še presega? Poglejte si recimo rezultate nesrečnega predsednika uprave Luke Koper Dragomirja Matića, objavljene na spletni strani SDH:

Kot lahko vidite za zgornji sliki, Matićeva Luka Koper presega vse štiri postavljene cilje iz letnega načrta, ki ga je potrdil SDH — in ki so resnici na ljubo zelo visoko postavljeni, poglejte samo EBITDA maržo ali ROE.

Presega tudi tri od štirih strateških meril, pa še četrtega (investicije v pristaniško infrastrukturo) bi, če ji ne bi nagajala država z neizdajo soglasij.

Luka Koper po rezultatih presega tudi vse konkurente v Severnem Jadranu, tudi v Mediteranu, kot je pokazala nedavna analiza McKinseya, ki jo je naročil … — nihče drug kot SDH.

SDH ima torej hude težave z izgovori za zamenjavo neposlušnega Matića. Poslovni razlogi niso mogli biti razlog. Kljub temu pa poudarjajo, da bi lahko Luka Koper poslovala še bolje.

Itak. Nekomu, ki je pravkar postavil svetovni rekord v teku na 100 metrov, lahko vedno rečeš, da je to super, ampak da bi lahko tekel še bolje Koliko bolje pa?

Krivdni razlogi

Seveda obstajajo metoda za odstranitev preveč uspešnih, vendar neposlušnih direktorjev. Recimo krivdni razlogi. Vlada je v zadnjih dveh letih in pol poslala v Luko Koper nekaj deset inšpekcij, ki pa niso našle praktično nič.

Uprizorila je izredno seje Komisije za javne finance v Državnem zboru, ki pa spet ni identificirala nič konkretnega. Spravili so se na zaposlovanje pristaniških delavcev (IPS, izvajalci pristaniških storitev), zaposlenih prek agencij. In pri tem pozabili, da takšne fleksibilne oblike zaposlovanja poznajo vsa pristanišča na svetu, tudi druge družbe v portfelju SDH (SŽ, Petrol, …) in da bi ob redni zaposlitvi teh agencijskih delavcev poslovni rezultat Luke seveda moral občutno pasti.

Naročili so celo posebno revizijo, ki je ugotovila, da uprava ni dovolj dobro pretehtala vseh tveganj v zvezi s ponudniki teh agencijskih delavcev. Nekaj podobnega, skratka, kot če bi recimo očitali Petrolu, da ni dobro preveril ozadij in pretehtal vseh tveganj v zvezi z nekaj dobavitelji čipsa.

Moraš biti od nekoga — sicer te ni

Skratka, tudi pri krivdnih razlogih se je zapletlo. Umaknjena uprava Luke Koper na sodišču ne bo imela težav izpodbijati posameznih inšpekcijskih in revizijskih ugotovitev in dokazati neupravičenosti zamenjave. S tem bo seveda upravičena do odškodnine.

Toda želja upravljalca po zamenjavi neposlušnega direktorja je še vedno večja od teh tveganj. In tukaj ima upravljalec — v tem našem čudovitem, krasnem, transparentnem sistemu korporativnega upravljanja — vedno še enega asa v rokavu: v tem primeru pač reče, da je uprava družbe izgubila njegovo zaupanje.

Ha, zaupanje! Zaupanje je ključno. Če predstavnik lastnika ne zaupa upravi, potem je zgodbe pač konec. Kar seveda ne pomeni, da ima argument nezaupnice kakršnokoli težo na sodišču.

V tem čudovitem, krasnem, transparentnem sistemu slovenskega korporativnega upravljanja je neglede na vse floskule in ves ta teater pomembna predvsem politična pripadnost. Moraš biti od nekoga — sicer te ni.


OpombaTekst je bil objavljen v petek, 29. decembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Teater okrog Luke Koper kot primer dubioznega korporativnega upravljanja družb v državni lasti. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE