Broken Bösendorfer (2.): Klavir je orožje

Drugi del tako rekoč spremne besede k avtorjevem albumu Broken Piano, ki je izšel 22. decembra. Med nastajanjem glasbenega dela se je začela odstirati zgodba o pozabljenem klavirju na Radiu Slovenija. Preberite tudi prvi del pod naslovom Broken Bösendorfer (1.): Zgodba zapuščenega klavirja, objavljen 23. decembra.

S klavirji je v Sloveniji še danes hudič. Kamorkoli greš — govorim o dvoranah —, ni klavirja. Kot producent ali izvajalec ga moraš najeti in plačati uglaševanje za skoraj vsak nastop, kar predstavlja kar precejšen strošek. Kaj hočeš, dežela delavcev in kmetov s pevskimi zbori in harmoniko.

Seveda je bilo podobno že pred vojno, zato sem se spraševal, odkod je tako imeniten klavir prišel na Radio. V mislih sem si predstavljal naslednjo zgodbo:

Črne maske padajo

Mogoče ga je imel kakšen bogat Jud v svoji prestižni vili, recimo v bližini Opere, tam nekje pri Pen klubu in Društvu pisateljev. Po koncertih v Filharmoniji ali opernih predstavah so prihajali na obisk umetniki in muzicirali pozno v noč in se družili. 

Potem pa je prišla vojna in so družino pregnali v Auschwitz, vila pa je postala štab Italijanov in potem Nemcev. Na koncu pa so jo zaplenili komunisti in rekli: “Ja, kaj pa bomo s tem klavirjem? Dajmo ga na Radio, ker ga verjetno potrebujejo.” In so ga poslali tja.

Tako je baje Marij Kogoj hodil komponirat svoje Črne maske k Josipu Vidmarju, ki je imel doma klavir. (Vidmar je prevedel istoimensko dramo Leonida Andrejeva in je dandanes naveden kot soavtor libreta.)

Mimogrede naj omenim, da je prvo izvedbo Črnih mask postavil skladatelj, dirigent in takratni direktor ljubljanske Opere (1925–39) Mirko Polič, ded prvega violinista v All Capone Štrajh Triu, ki sem ga vodil pred leti, Mirka Vičentiča Poliča.

Tempirana bomba

Klavir ni inštrument, na katerega samo igramo in ga potem pospravimo v kovček. Je tudi del pohištva, družinska srebrnina, ki se deduje. Po njegovi zaslugi se srečujejo ljudje in muzicirajo. Mame spodbujajo otroke, da igrajo klavir, ker menijo, da spodbuja razvoj inteligence. Klavir ni samo simbol meščanstva ali celo malomeščanstva. 

Na klavir je enostavno igrati. Pritisnete tipko in zvok je tu. Ni treba pihati v votlo cev iz kovine ali lesa ali vleči po strunah in prvih nekaj let žagati. Predvsem otroci imajo veliko zadovoljstvo z raziskovanjem zvočnega sveta z igranjem — pritiskanjem na tipke.

Klavir pa je lahko tudi orožje. Spomnite se filma Dobri stari pianino iz leta 1959. Partizani so dali v pianino tempirano bombo in ga poslali belogardistom v cerkev.

Mastering

Ne spomnim se točno, kdaj sem poslal mail na Bösendorfer z vprašanjem, kdaj bi po njihovem lahko bil narejen ta klavir. Odgovora nisem dobil. Mislim, da sem spraševal tudi slovenskega zastopnika, pa je rekel, da je del Bösendorferjevega arhiva enkrat v požaru zgorel. No, nič ne bo iz tega, sem si mislil …

Decembra 2013 je mastering celote Broken Piano naredil prijatelj Neven Smolčič. Mislil sem, da sem s projektom zaključil. Celotna zadeva je bila dolga skoraj eno uro, 24 skladb v treh delih.

Neven Smolčič je bil nad projektom kar navdušen, jaz sam pa nisem bil zadovoljen, ker so se pokazale velike težave s samim zvokom oz. miksom, tudi s strukturo celote. Nekako ni stalo skupaj. In sem začel razmišljati o projektu na novo. Odločil sem se, da zadevo drastično skrajšam, da bo bolj pregledna in užitna. Tako je ostalo samo 15 skladb.

Miks pa še vedno ni zazvenel. Stvar se je vlekla in vlekla. Uredil sem akustiko v delovnem studiu, nabavil nekaj dodatne opreme in stvar se je začela premikati v pravo smer.

Korun

Leta 2011 sem sodeloval z Miletom Korunom pri predstavi Namišljeni bolnik v MGL in pri tem spoznal njegovo hčer Barbaro, ki je bila lektorica in asistentka režije. Prej nisem poznal njene pesniške zbirke Pridem takoj. Nekaj pesmi v tej knjigi je res neverjetnih: smešnih, pikrih, zabavnih.

Zgodilo se je samo od sebe, da sem uglasbil pesem Podganček Terry, Barbara pa jo je prevedla v angleščino in interpretirala. Pa še nekako se je ujemalo. Bösendorfer je na Dunaju, podganček Terry pa tudi.

Podganček Terry

pritiska na tipke z napisi, / za nekaterimi je hrana / Inštitut za psihologijo živali, / Dunaj, Avstrija, 20. stoletje

spolzko vroče mehko vlažno / mehko belo vlažno vroče / mehko vlažno belo vroče / dišeče belo mehko vroče

mehko vroče trdo slano / belo belo slano mehko / vroče vlažno toplo nežno / vlažno slano vroče nežno

belo dišeče mehko belo / nežno vroče belo sladko / slano trdo vroče nežno / mehko vlažno belo belo

dišeče belo slano vroče / sladko belo belo nežno / vroče belo skladko nežno / trdo nežno mehko belo

vroče belo trdo belo / belo sladko toplo belo / belo belo mehko belo / belo belo belo belo

Grand Piano 225, subkontra F

V začetku leta 2017 sem začel pripravljati knjižico za CD. In spet sem se zagledal v fotografije, ki sem jih posnel pred nekaj leti. Predvsem me je zanimalo, kdaj približno so naredili ta klavir.

Spet sem šel na internetno stran tovarne klavirjev Bösendorfer. Najprimernejši za poizvedbo se mi je zdel mail za servis. Napišem, pripnem fotografijo in vprašam, ali bi mi na podlagi fotografije lahko povedali, kdaj so naredili tale klavir — kdaj so ta Grand Piano 225 s subkontra F začeli izdelovati in koliko so jih naredili.

Nekaj dni ni bilo nobenega odgovora. Potem pa neko jutro le. Vodja servisa je prijazno odgovoril, da so ta tip klavirja začeli izdelovati leta 1907, da pa ne more reči, koliko so jih izdelali. Trenutno jih izdelajo približno 45 na leto za ves svet, kar ni ne vem kako veliko. Svetoval mi je, naj poiščem working number, da bodo lahko poiskali serijsko številko in leto izdelave. Priložil je tudi PDF, kjer so bila označena mesta, kamor so zapisovali številke.

“verkauft”/“überspielt”

Seveda sem imel to delovno številko že leta — in tudi prav tam je bila, kot je bilo napisano v navodilih.

Pošljem številko in čakam. Odgovor sem dobil hitro, še isti dan: “Izdelava tega klavirja se je začela leta 1925. Leta 1931 smo ga posodili privatni osebi. Leta 1937 je bil klavir prodan.”

In še ta podatek: klavir je bil proizveden in prodan brez serijske številke!

Napišem naslednji mail z vprašanjem, ali je bil klavir prodan v Avstrijo ali v kakšno drugo državo.

Dva dni nobenega odgovora. Potem pa presenečenje.

Poslali so mail in posnetek strani iz Bösendorferjevega arhiva, da je bil klavir 8. januarja 1931 “posojen gdč. M. Malkis” (“Leihflügel Miss M. Malkis”), 8. februarja 1937 “rabljen prodan” Hribarju (“verkauft überspielt an Hribar”).

Ampak kako je klavir pristal v studiju 1 Radia Ljubljana?

Tekst se nadaljuje. Tretji in zadnji del bo objavljen v četrtek, 4. januarja 2018, ko avtorjev album Broken Piano izide še na iTunesih, Spotifyju, Amazonu in drugih ponudnikih digitalizirane glasbe.