Projekt Chicago od pratete Malke iz Amerike do mene

Šla bi v Chicago in v belih rokavicah listala po veliki knjigi. Tja, kjer je nekoč stala hiša pratete Amalije. In morda na pokopališče, kjer je pokopan njen brat Franci.

Amalija in Franci — Malka in Frenk po domače — sta bila brat in sestra moje dolenjske babice. Rojena sta bila v ZDA, potem se je družina vrnila v Stopiče pri Novem mestu. Prababica in pradedek sta naredila še pet otrok. Frenk in Malka sta se vrnila v ZDA in tam tudi umrla. Frenk je bil ustreljen. Družinski trači pravijo v smeri, da je bil poročen z žensko iz mafijske družine.

Babica si je dopisovala s sestro Malko. Ta je nečakinji — moji mami — in bratoma pošiljala igrače in plošče iz Amerike. V 50. letih je babica fantazirala o telefonu, ki bi omogočal poceni medcelinske pogovore in po katerem bi se lahko videli.

Draga moja Elza, danes imamo Skype, Viber, WhatsApp, da ne naštevam.

Who do you think you are?

BBC-jevo televizijsko oddajo Who do you think you are? sem vedno gledala z veseljem. Najprej še ni obstajala možnost ogleda za nazaj. Nisem si odpustila, če sem kakšno zamudila. Pripravila sem si prigrizek, pijačo, dala telefon na tiho in gledala oddajo.

Gostijo znane osebnosti, veliko igralcev. Pomagajo jim iskati podatke o prednikih in še živeče daljne sorodnike. Vsak gost pove, kar ve o svoji družini. Kakšen od njih recimo išče sorodnico, za katero ni prepričan, kam se je poročila in kdaj. Ekipa z njimi potuje po svetu, brska po arhivih, jim išče sogovornike od zgodovinarjev in arhivarjev pa do popisovalcev lokalnih zgodb, tudi tračev, tudi zelo daljne sorodnike.

Vedno znova me je ganilo, ko so našli sled za dolgo umrlimi sorodniki. Praviloma je šlo za zapis v veliki, stari knjigi, listali so z belimi rokavicami, kjer je bil z lepo starinsko pisavo zapisano nekaj, kar je osupnilo gostujočega zvezdnika in mene pred TV zaslonom.

Kaj bi dala, da bi tudi meni takole uredili potovanje po arhivih po svetu!

p. Tadej Kersnič

Kamer in producentov in TV raziskovalcev nimam na razpolago. Iščem sama. Moja mama se je namreč odločila, da gremo v Chicago iskat družinske sledi. Denarja za to nimamo, kar je trenutno ne moti. Obnašamo se, kot da se bo Chicago zgodil. Imam velike priprave.

Najprej sem pisala p. Tadeju Kersniču, duhovniku v Stopičah. Poslala sem mu podatke o babici, mu opisala še drugo sorodstvo in ga prosila za podatke o času in kraju rojstva in smrti vseh njenih družinskih članov. Na roko je izpisal, kar je našel, ali skeniral in mi poslal. Ta list sem nalepila na steno, sčasoma bom dodajala nove podatke. No, tudi v računalnik. Ampak na steni bo nastalo razvejano družinsko drevo.

Dol sem padla od navdušenja, ko sem prebrala, kar mi je poslala gospod Kersnič. Podatkov o Malki je še najmanj. Sem pa ugotovila — česar nista vedela niti mama in stric —, da je bil eden od otrok tudi fantek. Rojen 1912, umrl 1916. Za brata nihče od nas ni slišal. Moja babica je bila rojena 1914 in Ivana nikoli ni omenila.

Korejska vojna

Gospod Kersnič je zelo prijazen. Še več mi je pisal o še neznanih sorodnikih v Stopičah. Z mamo sva se odločili, da bova šli k njemu na obisk, se mu osebno zahvalili in poiskali sorodnike.

Svetoval mi je, naj pišem duhovniku iz druge vasi, kjer je del družine živel. Mogoče še kaj najdem v arhivu. Nekdo pozna nekoga, ki bi lahko vedel, kje hranijo podatke o Slovencih v Chicagu. 

Malka je imela z možem Nemcem, ki se je pisal Timmerman ali Zimmerman, dva otroka. Hčerko Elizabeto, ki je dobila ime po moji babici in ki je kmalu umrla, in sina Roberta. Samo eno njegovo fotografijo imamo. Stoji na vrtu in drži v rokah kitaro.

Robert se je iz korejske vojne vrnil drugačen. Tam da so jih oskrbovali z drogo, da so zdržali. Po vojni ga je Malka še videla, potem pa je izginil. Iskala ga je s pomočjo Rdečega križa. Umrla je v poznih 50. letih.

Mogoče je Robert še živ? Morda še njegovi prijatelji? Punca? Če ni, kako in kdaj je umrl? In kdo je bil njegov oče, Malkin mož?

Da ne bom obupala

Sem na začetku radovednosti in raziskovanja. O tem pišem tudi zato, da ne bom obupala. Ker recimo ne vem, kako priti do denarja za Chicago. Moja mama pravi, da kjer je volja, je tudi pot — in da se bo zgodilo, kar se mora zgoditi. Okej, do takrat bom brskala, spraševala, pisala.

Med pisanjem tega teksta sem si nadela edini prstan, ki ga imam od babice. Sestavila sem zaenkrat kratek seznam, komu moram še pisati, da izvem več. Da bom vprašanja, ki jih je izpisal duhovnik iz Stopič na list, spremenila v odgovore. V konkretne podatke.

Morda je to tipičen sindrom srednjih let, ki mu pritiče zanimanje za prednike. Da izvem več o svoji DNK, odkrijem družinske zgodbe, si razširim obzorje, se izklopim iz tukaj in zdaj.

Vmes me prešine, da tudi o ljubljanskih sorodnikih ne vem dovolj. Na seznam dodam očetovega bratranca, ki je tudi del družinskega drevesa.

Hmm, kaj pa kakšen sponzor, ki bi financiral ta naš Chicago? Ta je utopična. Kljub temu pa me ta nemogoči projekt drži pokonci. Že dolgo me ni nič tako vznemirjalo.