Postojnska jama-grotte-cave-Höhle ob 200-letnici Rosvite Pesek

Zadnje čase opažam reklame, v katerih izdelki govorijo v prvi osebi. Jaz, avto. Jaz, olivno olje. Jaz, gel za tuširanje. (Zdaj si zmišljujem.) Komunikologi so očitno pogruntali, da si ljudje bolj zapomnijo izjave, če jih izreče neživa stvar sama, kot pa če o njej govori človek. Ker osebnost, čustvo, identifikacija, zgodba.

Ni bilo treba dolgo čakati, da je ta animizem preskočil v TV dokumentaristiko. Naravnost v kreativno naročje Rosvite Pesek, voditeljice Odmevov in sodne izvedenke za slovensko osamosvojitev. Ki je posnela film o zgodovini Slovencev — zadnjih 200 let, od odkritja Postojnske jame —, kot jo vidijo štirje kapniki. Pod naslovom Tu je paradiž!. (V arhivu RTV ni zadetkov. Logično, ne.)

Smo izvedeli kaj novega? Ne. To je bilo utrjevanje snovi pri predmetu državljanska vzgoja.

Pa je bila snov vsaj razložena in prikazana privlačneje kot sicer, da bi si jo enkrat za vselej zapomnili? Ne. Vizualno je šlo za patriotsko promocijski porno s HD posnetki padajočih kapljic na apnenec, vsebinsko pa za domoznansko patetiko.

“Moji lubi Slovenci”

Avtorica je vsakemu od štirih kapnikov podelila pričevalske kompetence za državno tvorbo, pod katero je jama/grotte/cave/Höhle v danem obdobju spadala: Gotski steber se v svojem faličnem simbolizmu (in z glasom Pavleta Ravnohriba) domnevno spozna na Avstro-Ogrsko, Tržaški svetilnik (Boris Cavazza) na Italijo, Zavesa (Nataša Dolenc) na Jugoslavijo in Palček (Rosvita Pesek) na Slovenijo.

Človeku se kar zvrti od speleološkega, vokalnega, retoričnega, historiografskega, kulturnega simbolizma … — in odlične sinhronizacije.

Tu je paradiž! je nekakšen TV esej o zgodovini Slovencev od leta 1818 do danes, razdeljen na omenjena štiri zgodovinska poglavja in napolnjen z največjimi uspešnicami iz slovenske zgodovine zadnjih dvesto let — s tistimi za zjokat in s tistimi veselimi.

Nisem vedel, da kapniki tako radi uporabljajo Trubarjevo znamenito besedno zvezo “moji ljubi Slovenci”. V oddaji jo slišimo 26-krat in je imamo poln kufer.

Tudi sicer se Rosvita Pesek izraža infantilno in populistično: “Stane Kavčič mi je zaupal” (pravi Zavesa), “sem že velik”, “treniral sem”, “človeška ribica je faca” (pravi Palček) itd. — zraven pa še moralizira o nizki rodnosti in enostarševskih družinah plus fiksaciji otrok na mobilne telefone in tablice.

Kaj je patriotizem?

Komu je bil namenjen ta nesrečni Postojnski Paradiž, zamišljen kot resnobno simbolistično duhovičenje za upgradano Kurirčkovo torbico, oscenarjen brez talenta ter podpovprečno posnet in zrežiran? 

Rosviti Pesek je kot novinarki stare šole treba priznati, da zna v imenu profesionalnosti izjemno elegantno prikrivati svoje osebne politične afinitete.

V tem smislu je njena oddaja korektna — najbolj všeč mi je bil sicer njen afektirano podaljšani “o”, ko je rekla, da je bil Kučan “dooolgo predsednik Republike” —, čeprav je jasno, da ni delo jugonostalgičarke in bog ne daj zapoznele kriptokomunistke.

Zanima me pa le, kdo je (ali bi) z veseljem gledal ta neproblematično in neprepirljivo zlajnana obča mesta o Slovencih nekoč in danes.

Od vrlih rojakov tistih štirih kapnikov kvečjemu tisti, za katere je patriotizem nekaj zelo glasnega, emfatičnega, permanentnega in političnega. Sicer pa je Tu je paradiž! bolj primeren za Fremdenverkehr.

Resno! Rosvitin dokumentarec bi lahko v Postojnski jami in na drugih turističnih točkah po Sloveniji prodajali na DVD-jih (ali čem). O Sloveniji bi tujci izvedeli vse, kar mora vedeti vsak turistični teleban, ki se želi ad usum Delphini razsvetliti o kraju svojega popotovanja: same skoraj temeljne reči, seveda, pa bog ne daj nič slabega, med vrsticami pa tudi endemične bizarnosti naše samozadovoljne, samopoveličevalne, selfdeprekativne, nesamozavestne in vase zagledane samopercepcije.

Kot nalašč. In morda ne po naključju. Vse skupaj je namreč izpadlo tako, kot da bi Rosvito Pesek sponzoriral Marjan Batagelj.