Ja. Facebook je zakon. Dokler je nad Facebookom zakon.
Facebook je zakon. Spreminja naša življenja — na bolje.
Mnogi sicer trdijo drugače. Pravijo, da zatira resnične socialne stike; da prisesava mladež na ekrane in jo odteguje od resničnih doživetij; da kot razstava sreče vodi v depresivnost; da pomeni zapravljanje časa z vsebinami, ki poneumljajo; da gre samo za nabiranje všečkov; da samo utrjuje posameznikova prepričanja ali jih celo radikalizira; da s ciljnim oglaševanjem v zanko potrošništva zvito lovi že tako ali tako zbegane mladostnike; in še kaj bi se našlo.
Replika!
Beat that!
Za spodbujanje socialnih stikov v realnem svetu lahko pogledamo že samo funkcijo Dogodki. To orodje ti predlaga obisk dogodkov, ki jih bodo obiskali tvoji prijatelji; omogoča ti, da na te dogodke povabiš še druge prijatelje; opominja te na dogodke, na katere si bil povabljen; omogoča ti, da sam ustvariš dogodek — recimo Debato o avtorju Vidkove srajčice — in nanj povabiš prijatelje.
“Kot da pa včasih pa nisem mogel povabit prijateljev!”
Ne. Na tako preprost način jih nisi mogel. Predvsem pa nisi mogel dodati totalno scenske naslovne slike dogodka. Beat that!
In ja, lahko je problematično, da preveč buljimo v ekran, ampak po drugi strani malokrat slišimo podobno opazko o buljenju v knjige. Kot da je vsebina na zaslonu vedno slabša od knjig! Ne. Morda je celo boljša. Zagotovo pa je bolj aktualna oz. ažurna.
Galerija srečnih ljudi
Facebook kot galerija srečnih ljudi, ki niso ti, te morda res lahko zamori. Še posebej, če si najstnik, ki se spopada z osamljenostjo.
Pa vendar: kdo te sili, da si na Facebooku povezan še s kom drugim kot s prijatelji, za katere zatrdno veš, da ne objavljajo srečnih fotk, če v resnici niso srečni? Kdo te sili, da si na Facebooku povezan s prijatelji, ki objavljajo poneumljajoče vsebine?
Facebook mi omogoča naročanje na vsebine po moji meri. “Ljudem skušamo ponuditi najbolj personaliziran časopis na svetu,” je rekel Mark Zuckerberg.
Praktično vse najboljše spletne strani na svetu se predstavljajo tudi na Facebooku ali pa so prisotne celo samo na njem. Objave teh strani so pogosto tako kvalitetne, tako bistroumne in premišljene, da morda ne bi bilo neumno, če bi spremljanje teh strani opredelili kot učno obveznost za srednješolce. Morda namesto kakega domačega branja.
Problem z lajki
“Samo za všečke jim gre.”
Ja. Samo za všečke. Ker kaj je dragocenejšega od tega, da tvoje mnenje potrdi prijatelj? Da ti dá vedeti, da ceni tvoje delo, da je prebral tvoje razmišljanje, da mu je všeč tvoja umetnina?
“Zakaj pa ti v živo ne izrazi podpore?”
Zato, ker mi jo je že prek spleta — in to na očeh drugih FB prijateljev. Izpostavil se je zame. Težko si predstavljam, kako bi javno in v živo izvêdel ta manever podpore neki objavi. Anyone?
No, en problem z lajki res obstaja. Problem je v slovenskem (sicer simpatičnem) prevodu besede “like” kot “všeček” — ki zveni preveč infantilno in neresno. A boljšega prevoda (še) nimamo.
Neciljno oglaševanje?
Radikalizacija stališč? To izvira iz stališča, da uporabniki sledijo stranem, ki samo še bolj utrjujejo njihova stališča, prevprašujejo pa jih ne.
Eh! Lajkaj še eno stran iz nasprotnega tabora, pa si dober.
In kaj je boljšega kot ciljno oglaševanje? Neciljno? Tisoče jumbo plakatov ob cestah? Ure reklam na televiziji, od katerih te pogojno zanima zgolj ena od stotih?
Hvala soncu za ciljno oglaševanje! Uf, končno mi namesto Pampers plenic ponujajo usnjeno torbo. Čisto imam namreč že strgano …
Prostor za kritiko
No, seveda obstaja tudi prostor za kritiko. Seveda! Seveda je vse skupaj totalen kaos! Še posebej glede privatnega lastništva, političnega vplivanja in pristranskosti ter (pre)prodajanja informacij.
Apel politologom — raziskujte! Apel politikom — reagirajte!
Kaos pa je tudi za posameznika, mladostnika, najstnika, ki ni usposobljen za krmarjenje po modri gladini Facebooka. Njemu bi moral priti nasproti vzgojno-izobraževalni sistem in mu svetovati, ga voditi, usmerjati.
Kaj? Aja, saj res! Facebook je samo eno od podjetij na prostem trgu, zato ga država in njene institucije ne smejo posebej izpostavljati.
Morda pa je ravno to del problema. Facebooka ne bi smeli obravnavati samo kot eno od podjetij v konkurenčnem okolju trga, ampak kot ultimativno spletno orodje. Kot neizogibni produkt v fazi razvoja interneta. Kot ultimativno orodje za prenos medosebnih in drugih odnosov ter interesov iz resničnega v virtualno okolje. Kot ultimativno orodje za uporabniku prilagojeno spletno izkušnjo.
“Priljubljeno družabno omrežje”
Zato je legitimno razmišljati o možnosti, da se države ali nadnacionalne skupnosti vključijo v njegovo upravljanje in mu namenijo posebne zakonske omejitve (in pooblastila). Dokler ga bomo obravnavali v rokavicah in se v javnosti smešili s poskusi nevtralnega opisovanja “priljubljenega družabnega omrežja”, pa se nam bo njegov potencial nenehno izmikal.
Ja. Facebook je zakon. Dokler je zakon nad Facebookom.
