Boris A. Novak (1.): “Romana pač ne znam napisati.”

27.12.2017 / 06:08 Komentiraj
Avtor monumentalnega epa Vrata nepovrata ni iz Prešernove zgodbe, temveč dedič hujše, bolj herojske, epske, tragične.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vrat nepovrata Borisa A. Novaka sem se dolgo bala. Ampak potem je bilo tako, kot je z vsemi dolgo odlaganimi velikimi opravki: ko jih enkrat odpreš, si not. Komaj verjameš, kako zlahka požiraš verze. Tudi če imate slabo vest, ker niste mogli brati Homerja, boste Novaka zlahka.

Epskih razsežnosti tega monumentalnega dela ni mogoče izmeriti — je pa dejstvo, da obsega 2.302 strani in več kot 40.000 verzov. Vrata nepovrata sestavljajo tri knjige, ki jih je Boris A. Novak pisal več kot dvajset let: Zemljevidi domotožja (2014), Čas očetov (2015) in Bivališča duš (2017). Gre za mojstrski unikum v moderni slovenski književnosti in pesnikov opus magnum.

Pisateljev spleen

Petra Vidali: Kako se človek počuti, ko je za njim nekaj, kar je sam imenoval življenjsko delo?

Boris A. Novak: Po vsaki dokončani knjigi nastopi neka mešanica občutij, ki jih imenujem pisateljski blues ali spleen. Mešanica olajšanja, ponosa in praznine, a obenem tudi nostalgije po prehojeni poti. Tokrat je bilo še neprimerno huje. V tem epu sem oživil svoje ljube mrtve duše, starša, mnoge druge sorodnike, prijatelje. V dolgoletnem pisanju sem se vsakodnevno in vsakonočno z njimi zelo prisrčno pogovarjal (včasih tudi prepiral). Trenutek, ko sem postavil zadnjo piko oziroma tropičje, je pomenil zame ponovno slovo, vrtinec, požiralnik.

Verjeli smo, da je roman, ta ep brezbožnega časa, tista forma, ki lahko vsrka vse, ki lahko je vse, vi pa ste dokazali, da je to še vedno lahko ep. Ni romana, ki bi povedal toliko zgodb, kot ste jih povedali vi. Ali pa bi bil še nekajkrat obsežnejši od vašega epa.

Hvala lepa. Jaz romana pač ne znam napisati. Če bi ga znal, bi najbrž napisal te zgodbe v prozni obliki, tako pa sem bil prisiljen uporabiti najstarejši možni način pripovedovanja zgodb, v verzih. Prepričan sem, da v slehernem izmed nas v podzavesti še zmeraj tli spomin na čase, ko so naši predniki ob ognjišču poslušali zgodbe, ki so morale imeti zelo trden ritem, da so si lahko zapomnili tisoče in tisoče verzov.

Sam sem imel to srečo, da sem bil od otroštva obkrožen z izvrstnimi pripovedovalci in pripovedovalkami, z očetom Antejem Novakom in teto Maro Čepič na čelu, ki sta mi marsikaj povedala o poreklu te mariborske družine, od tragičnih do komičnih zgodb, s katerimi sem v epu grozo ozemljil. V družini moje matere Anice Lužar iz dolenjske vasi Žalna, devet sester in brat, so pripovedovali zgodbe iz Jurčiča o turških vpadih, kot bi se zgodile predvčerajšnjim, z obilico humorja in z magnetično pripovedno silo.

Nekaterih zgodb, predvsem tragičnih, kot otrok nisem dobro razumel, sem si jih pa zapomnil. V procesu pisanja epa sem nekatere spomine preverjal po arhivih in so se izkazali za nenavadno točne.

Ante/Dante

Vaša vodnika v epu sta pesnik Dante in oče Ante. Naključna rima je postala usodna …

Iz rime, ki mi jo je podaril jezik, sem naredil temeljna tečaja tega pesniškega sveta. Danteja sem konstruiral kot svojega pesniškega očeta, svojega očeta Anteja pa kot prvega pripovedovalca zgodb. Bil sem previden, da te rime nisem prepogosto uporabljal, se pa pojavi v ključnih trenutkih, ob srečanjih poezije in zgodovine.

Vodnik je Dante, ampak gesta se zdi prešernovska. Če vas citiram: “Prezrtim vrnil dostojanstvo, / ljubezni verz, skupnosti vez in kalnim / slovenskim časom čist, lep tekst, ep, članstvo / malega naroda v Klubu Vélike Zgodbe ...”

Tretja knjiga epa, Bivališča duš, je zastavljena kot potovanje na sever z ogromno tovorno ladjo, ki prevaža ves spomin in vse duše. V podpalubju je spravljen spomin od mitoloških začetkov do najbolj peklenskih zgodb (vzporednica z Dantejevim Peklom), v nadpalubju pa sem zgradil prostore za umetnosti kot pooblaščene prenašalke spomina.

Na vrhu so pesniške duše. To podstrešje je prizorišče dialogov s pesniki, ki so mi bili blizu, tudi s tistimi, ki sem jih osebno poznal, z njimi prijateljeval in jih imel rad. Tu je tudi dialog s Prešernom, v katerem se poklonim našemu v vsakršnem smislu Prvemu Pesniku, obenem pa izrečem tudi kritiko Krsta pri Savici, predvsem na račun Črtomirove strahopetnosti.

V tem smislu jaz nisem iz Prešernove zgodbe, sem dedič neprimerno hujše, herojske, epske, tragične zgodbe. Sama zgodovinska situacija Prešernu ni dovoljevala, da bi dejansko napisal ep. Dvajseto stoletje z vso svojo grozo je pravzaprav šele omogočilo, da v slovenščini nastane ta ep.

V spremni besedi k epu je kolega Janez Vrečko, naš največji strokovnjak za epiko in tragedijo, ugotovil, da Vrata nepovrata po bistvenih značilnostih dejansko tvorijo ep.

Ta ni samo slovenski, sega širše. Začne se v v avstralski puščavi in konča na mrzlem severu. V puščavi, ki sem jo nekoč obiskal, iz peska štrlijo v nebo najstarejše geološke tvorbe, stebri, ki so se mi zdeli kot ruševine kakega starodavnega mesta. Naslednji dan sem izvedel, da je to hram, v katerem aborigini častijo svoje mrtve. A sem to pravzaprav že dobro vedel, ker sem tisto noč sanjal o svojem mrtvem očetu. Tako so se z obiskom aboriginskega templja in s sanjami odprla neka skrivnostna vrata, ki sem jih pozneje razumel in upesnil kot začetek zagrobnega potovanja in vstop v svet mrtvih.

Prva knjiga, Zemljevidi domotožja, je atlas mojega osebnega in rodovnega, kolektivnega spomina. Med kraji potujem z različnimi prevoznimi sredstvi, od konj in ladij, brez katerih ni nobenega epa, ki dá kaj nase, do letal, knjig, glasbe, domišljije ... — in seveda zgodbe, ki jo imam za višjo kategorijo od zgodovine, tako da sem svoje upesnjevanje poimenoval zgodbovina oziroma zgodbovinopisje.

Epika in metafizika

Druga knjiga, Čas očetov, je najbolj epska, polna strašnih zgodb, tretja, Bivališča duš, pa metafizična, najbolj nenavadna, in, ob naslonitvi na Danteja, paradoksalno najbolj osebna, najbolj izvirna.

Verzi, ki ste jih citirali, so s konca tretje knjige, eden od rezimejev tega, kar sem naredil. Sledi apokaliptična scena, v kateri se križarka spomina spremeni v Noetovo barko, ki rešuje duše in spomin. Tukaj sem potem upesnil celo svojo lastno smrt, izpisal dialog duše in telesa, ki se poslavljata. To je najbolj nenavadna tema, ki se mi je kdaj zapisala. Temu apokaliptičnemu izbruhu sledi ozemljitev, vrnitev v normalen človeški svet, za katerega upam, da bo moje življenje po Vratih nepovrata.

S prešernovsko gesto sem mislila na intenco, da ustvarite delo, kot ga v slovenščini še ni bilo in ki bo toliko, kot je osebna, tudi univerzalna zgodbovina naroda ...

Nedvomno je to tudi nacionalni ep, ker je v njem zgodovina Slovencev in drugih prebivalcev Slovenije upesnjena od 19. stoletja do današnjega dne. Tukaj je kalvarija obeh svetovnih vojn, je epopeja partizanstva in je tudi nedvomna obsodba povojnih pokolov. Tukaj je zgodovina socializma skozi kritična očala in obenem so natančno, čeprav poetično, upesnjeni tudi kompleksni odnosi, ki smo jih Slovenci imeli s svojimi sosedi.

Ena izmed pomembnih tem je usoda nemške skupnosti. Družina Novak je bila intimno zaznamovana s tem problemom. Nona, očetova mati, rojena Leopoldina Schwarz, je bila Nemka, po rodu iz Sudetov, družina je prišla na slovensko ozemlje, najprej v Kranj, že v 19. stoletju. Morda je bila nona judovskega porekla.

Družina Novak je bila torej popolnoma srednjeevropska in večjezična, s tem da so bili vsi, vključno z nono, slovenski domoljubi. Ded Anton Novak, veliki original, ki je za dober vic žrtvoval blaginjo družine, jo spravil na kant in potem reševal s kvartanjem in z neverjetnimi izumi, je bil borec za severno mejo. Enako dva od njegovih sinov. Usoda družine je bila tragična, večina članov družine je doživela, vsak na svoj način, strašno smrt.

Nedvomno je to tudi nacionalni ep, ker je v njem zgodovina Slovencev in drugih prebivalcev Slovenije upesnjena od 19. stoletja do današnjega dne. Tukaj je kalvarija obeh svetovnih vojn, je epopeja partizanstva in je tudi nedvomna obsodba povojnih pokolov. — [Fotografija: Robert Balen]

Kočevski rog

Ključno prizorišče Časa očetov je Kočevski rog. Med roško ofenzivo leta 1942, najtežjo preizkušnjo partizanskega gibanja, se je Prvi bataljon Kočevskega odreda pod poveljstvom mojega očeta edini boril zoper strahopetni ukaz glavnega štaba, naj se vsakdo reši, kot ve in zna. Antejev bataljon je prebil italijanski obroč in rešil jedro partizanske vojske, tudi glavni štab, ki se je zahvalil Anteju z obsodbo na smrt.

Veliko mi je pomenilo, ko sem na začetku februarja letos dobil nagrado občine Kočevje, imenovano Deklica s piščalko, in to na prireditvi v dvorani, v kateri je bil Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda. Še zmeraj je tam napis “Narod si bo pisal sodbo sam”. Po branju pesmi o roški ofenzivi so k meni prihajali poslušalci, vsak z zgodbo o lastnem dedu, stricu, teti, ki so doživeli podobne reči. Imel sem občutek, kot da sem Kočevski vrnil pozabljene in izgubljene zgodbe.

Predlani smo imeli v organizaciji Zveze kulturnih društev Maribor v galeriji Grajski vrt večer, posvečen zgodovini rodbine Novak-Čepič. Ob moderatorki Majdi Potrata smo nastopili trije člani družine, Metka Čepič, zgodovinar Zdenko Čepič in jaz, ter zgodovinarka Mateja Ratej, ki je med drugimi svojimi fascinantnimi analizami pripravila tudi natančno študijo o stricu Leu, ki so ga kot organizatorja odpora v Mariboru dva meseca mučili in nazadnje ustrelili v gestapovskem zaporu. Ker je bil pianist, so imeli posebno veselje z njegovimi prsti in nohti.

Nagrado mesta Kočevje ste dobili zato, ker ste upesnili te kraje in ljudi? Takšna gesta, nagrada nekomu, ki ni meščan nagrajujočega mesta, se mi zdi danes skoraj neverjetna.

Ja, nagrado sem dobil za drugo knjigo epa, za Čas očetov. Sijajna gesta je in veliko mi pomeni. Kot mi pomeni, da sem za Zemljevide domotožja, za prvo knjigo, prejel Župančičevo, torej nagrado mesta Ljubljana. Zdi se mi, da so krajevne nagrade pri epski poeziji pravzaprav nekaj najlepšega.

Trst

Eden izmed ključnih toposov epa je Trst. V Času očetov opisujem partizanske operacije za osvoboditev Trsta. Zadnja partizanska funkcija mojega očeta je bila, da je bil komandant radia Svobodni Trst. Pravil mi je zgodbe, ki so celo v Trstu dandanašnji pozabljene in jih ni v zgodovinskih knjigah.

Vojaška situacija je bila skrajno napeta, Nemci so branili Trst, ker so na ta način branili umik svoje vojske iz Grčije in Italije, zato je bilo mesto močno utrjeno. Zavezniki pa jugoslovanskim partizanom niso več pošiljali goriva, ker so vedeli, da brez tankov, ki so bili takrat v Bosni, partizani ne morejo osvoboditi Trsta.

In takrat je Tito, karkoli si pač o njem mislimo, na genialen način rešil situacijo. Glavnino tankov partizanske vojske so iz Bosne do Opčin pripeljali z volovskimi in konjskimi vpregami, nakar so v tanke nalili zadnje ostanke goriva in začeli napad na Trst. Seveda so tudi zavezniki, ko so to izvedeli, začeli pospešeno prodirati proti Trstu. Prej se jim ni nikamor mudilo.

In takrat je Tito poklical mojega očeta in mu naročil, naj v vseh možnih jezikih emitira vest, da je Trst osvobojen. Preden je bil dejansko osvobojen. Zavezniki so se ponovno ustavili, in ko je moj oče vprašal Tita, kaj bomo pa zdaj, je ta rekel: “Nič, zdaj bomo imeli šest ur časa, da osvobodimo Trst.” In so ga dejansko osvobodili, z velikimi izgubami seveda.

Predstavitev Časa očetov je bila v knjigarni na trgu Oberdan, ki ima simboličen pomen, pa ne samo zaradi požiga Narodnega doma, ampak tudi, ker je bil tam sedež radijske postaje Svobodni Trst. (Še danes je tam postaja RAI.) V Trst sem torej prišel brat to zgodbo v epicenter samega dogajanja, in tudi Tržačani, ne le Slovenci, ampak tudi nekateri Italijani, ki so bili na predstavitvi, so zgodbo z zanimanjem sprejeli. Druga knjiga je v veliki meri posvečena odnosu med Slovenci in Italijani.

V vseh treh knjigah pa se nenehno ukvarjam z odnosom med Slovenci in drugimi južnoslovanskimi narodi. Tukaj so zgodbe iz Beograda, kjer sem odraščal, pa iz Dalmacije, kjer je živela očetova družina, saj so deda kot avstrijskega oficirja slovanofila nenehno kazensko transferirali iz vojašnice v vojašnico ...

Na koncu druge knjige, kjer upesnjujem osamosvojitev Slovenije, to naredim vzporedno z upesnjevanjem smrti svojega očeta, v istem, velikem in strašnem letu 1991. Potem tudi definiram svoj občutek glede razpada Jugoslavije kot bolečino po amputaciji. Krajev, ki sem jih imel rad, v katerih sem imel sorodnike, prijatelje, ni več v neposrednem življenju, tako kot pri amputaciji pa je ostala fantomska bolečina. In tako čutim ne glede na to, da sem se močno angažiral za demokratizacijo in za osamosvojitev.


Nadaljevanje in konec jutri.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v soboto in na spletni strani Večera v soboto, 23. decembra 2017, pod naslovom Boris A. Novak: Jaz nisem iz Prešernove zgodbe. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico in uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE