Broken Bösendorfer (1.): Zgodba zapuščenega klavirja

23.12.2017 / 06:10 2 komentarja
Kaj mi je hotel povedati ta veličastni, dva metra dolgi poltonski stroj s štirimi tipkami več in brez serijske številke?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tako rekoč spremna beseda k avtorjevem albumu Broken Piano, ki je izšel včeraj, 22. decembra. Med njenim nastajanjem se je začela odstirati zgodba o pozabljenem klavirju na Radiu Slovenija.


Konec januarja 2011 me je po telefonu poklical režiser Klemen Markovčič in mi povedal, da me kot avtorja glasbe vabi k sodelovanju režiser in profesor na AGRFT Dušan Mlakar. Če me zanima. Šlo je za tekst avstrijskega avtorja Felixa Mittererja Moja pošast (Mein Ungeheuer). V predstavitvi igre piše: “Felix Mitterer z igro odstira srhljive plasti človeške duše in odpira vprašanja o medsebojnem odpuščanju, krivdi in iskanju notranjega miru.”

Klemnu sem rekel, da me sodelovanje zanima, in čez nekaj dni smo se dobili na bralni vaji v Studiu 1 Radia Slovenija. Na vaji smo bili režiser Dušan Mlakar, oba sodelujoča igralca — Branko Šturbej, moj nekdanji sosed iz študentskih dni, in Nataša Barbara Gračner —, Klemen Markovčič kot asistent režije in jaz.

Kot bi z nohti praskal po strunah

Mlakar je opisal projekt in svoja pričakovanja. Za glasbo je rekel, da si jo predstavlja — ker je bila tema radijske igre res “zatežena” in “moreča” — kot nekaj takega, kot da bi z nohti praskal po strunah klavirja.

V kotu studia sem opazil velik klavir, pokrit s starim pregrinjalom, in takoj dobil idejo, da bi ga uporabil v tej radijski igri. Po koncu bralne vaje sem ga odkril in zagledal star, velik, nevzdrževan, zapuščen koncertni klavir. Ko sem dvignil pokrov tipk, sem opazil veliko posebnost: klavir je imel več tipk kot običajni klavirji. Klavirji in pianini imajo 88 tipk, ta pa jih je imel 92. V basovskem registru je imel štiri tipke več. Res zanimivo. Vizualno in tonsko.

V klavirju so bili deli strganih strun, različne gumice, kot nekakšne radirke, manjše škarje. Verjetno so klavir uporabljali za efekte oz. so ga uporabljali kot preparirani klavir — torej tako, da so med posamezne strune zatikali gumo ali kakšne druge predmete in dobili drugačen, nenavaden zvok. Nekaj strun je manjkalo in tudi vse tipke niso delale.

Napis nad tipkami je bil v umazano zlati, postarani gotici: Bösendorfer. Ko si ga pogledal, je res izgledal kot veličasten stroj. Dolg je 2,25 metra in tehta več kot 400 kg.

Magični zvoki

Naslednji dan je bilo po planu snemanje. Igralce na Radiu SLO največkrat snemajo v studiu 2. Tako je bilo tudi naslednji dan, tako da sem sam začel snemati sočasno v studiu 1. S sabo sem prinesel različne predmete — ščipalke, radirke, plastične in kovinske predmete, palice za tolkala —, s katerimi sem produciral zvoke z udarci, drsenjem po strunah, metanjem na strune itd.

Prinesel sem tudi svoj snemalnik, tako da sem bil v studiu sam in sem imel popoln mir. Naredil sem nekaj glasbenih skic, improvizacij. Dve sta bili res nekaj posebnega. Sredi snemanja sem jih predvajal na slušalke Branku in Nataši. Bila sta čisto očarana. Prav nekaj magičnega je bilo v tistih zvokih.

Šele čez čas sem spoznal, da je bilo to nekaj nenavadnega — kot da bi mi hotel ta klavir povedati neko zgodbo, svojo zgodbo.

V naslednjih dneh sem prišel na Radio še enkrat ali dvakrat in posnel dodatni material. Tudi režiser je bil z začetnimi posnetki zadovoljen. Narejene posnetke sem nameraval še malo urediti in zvočno obdelati z računalniškimi programi.

Čez nekaj dni pa me pokliče Klemen Markovčič in pravi, da režiser pričakuje, da bom dokončal glasbo v nekaj dneh. Rekel sem, da imam čez nekaj dni premiero v Lutkovnem gledališču in da ne morem dokončati glasbe prej kot v dveh tednih. Poklical me je nazaj in povedal, da se je režiser odločil, da ne bo uporabil moje glasbe, ampak da bo naredil kar glasbeno opremo, torej z muziko s plošč.

Najprej sem bil presenečen, potem pa sem se vprašal, kaj bom s tem materialom. Malo sem razmišljal in se odločil, da naredim na osnovi teh posnetkov nov projekt, cede ploščo.

Šele čez čas sem spoznal, da je bilo to nekaj nenavadnega. Kot da bi mi hotel ta klavir povedati neko zgodbo, svojo zgodbo. — [Fotografija: Simon Stojko Falk]

Broken Piano

Tako sem začel kmalu v svojem studiu delati na posnetkih, narejenih na tem starem Bösendorferju. Ker je bil klavir zdelan, sem dal projetu naslov Broken Piano. Eno ali dve skladbi sem zaigral na tipke, druge zvoke pa sem proizvedel s pomočjo strun znotraj klavirja.

Vedno bolj pa sta me zanimala tudi zgodba in izvor klavirja. Zato sem nekoč, ko sem bil spet v studiu, odprl pokrov in poiskal serijsko številko. Bila je vtisnjena na desni strani v kovinski okvir. Bingo!

Naslednje leto sem šel na sejem glasbil v Frankfurt. Tam je razstavljala tudi slavna tovarna Bösendorfer. Na njihovem razstavnem prostoru sem enega od mladih japijev vprašal, ali bi mi na podlagi serijske številke lahko povedal, kdaj je bil narejen dotični klavir. Rekel je, da ni problema. Vzel je telefon in poklical oddelek za serijske številke v njihovi tovarni na Dunaju.

Bil sem na trnih. Glas na drugi strani pa je sporočil, da ta številka ni serijska številka in da ne morejo ugotoviti ničesar. Začudilo me je, kako da to ni serijska številka, saj sem jo prepisal iz notranjosti klavirja in je prav vtisnjena, udarjena na kovinski okvir.

Srečanje z g. Siličem

Enkrat pozneje, ko sem se spet mudil na Radiu, pride mimo legendarni uglaševalec Zlatko Silič iz družinskega podjetja za popravila in uglaševanje klavirjev, ki obstaja že več rodov. Povedal sem mu zgodbo s sejma v Frankfurtu. Rekel je, da to verjetno res ni serijska številka, temveč številka okvirja. 

Ker sva bila ravno v studiu, sva klavir odprla. G. Siliča sem prosil, naj poišče serijsko števiko. Hitro sva našla številko, ki sem jo že prej našel sam. G. Silič je rekel, da je to številka okvirja (“Rahmennumer”). Z njimi v tovarni oštevilčijo večje dele klavirja, da vedo, kateri del pripada kateremu klavirju, ko so še v delu.

Še nekaj časa sva iskala serijsko številko, pa je nisva našla. G. Silič je vzel ven mehaniko in prišel do tipk, kamor uglaševalci navadno zapišejo, kdaj so uglasili ali popravili klavir. Ugotovil je, da je njegov oče uglasil ta klavir okrog leta 1950, potem pa ga je še enkrat malo bolj detajlno popravil okrog leta 1955. (Letnic se ne spomnim natančno.) Toda če so klavir popravljali leta 1955, ga gotovo niso kupili leta 1946 ali pozneje.

G. Silič je vzel baterijo in iskal številko še naprej, vendar brez uspeha. Rekel je, da so serijske številke včasih na resonančni deski in da je možno, da so jo ob popravilu izbrisali in potem pozabili napisati nazaj.

Ljudska imovina?

Pozneje sva se še večkrat pogovarjala o tem klavirju. Ko sva se spet enkrat srečala na Radiu, mi je na vprašanje, kaj misli, odkod je ta klavir prišel, odgovoril: “Mogoče je pa bil kdaj del ljudske imovine.”

Stavek mi je dal misliti. Glede na starost klavirja ga skoraj gotovo niso kupili po 2. svetovni vojni, pa tudi denarja takrat ni bilo za “zahodne produkte”. Torej je od nekod “prišel” …

Še enkrat sem se lotil iskanja številke ali kakšnih drugih identifikacijskih podatkov. Vrgel sem se pod klavir in raziskoval. Na nekem delu je bilo videti, kot da bi nekdo z dletom nekaj izsekal. Stvar je izgledala vedno bolj napeta.

Projekt Broken Piano se je sicer nadaljeval. K sodelovanju sem povabil pevko Zvezdano Novaković. Pripravil sem podlage za nekatere skladbe. V začetku leta 2013 sva jih posnela v studiu Radia Maribor v dveh terminih. Potem pa je pri projektu sodeloval še DJ skrečer Simon Stojko Falk. Med nastajanjem projekta so se rojevale nove ideje. Nekatere sem seveda zavrgel.

V tistem obdobju sem večkrat dlje časa bival v Berlinu. Moj prijatelj iz Švice, pesnik in pisatelj Armin Senser je večkrat potoval v domovino na razne umetniške rezidence in mi ponudil v uporabo svoje berlinsko stanovanje. Tako sem leta 2013 pri njem prebiral njegovo poezijo in odkril pesem Elegija: Istanbul Konstantiopel. Neverjetna pesem, ki govori o minljivosti in času.

Elegija: Istanbul Konstantinopel

Prah zacementira nosnice. Prah pokriva / vse, kar zaradi pomanjkanja gibanja / zasede prostor: ceste, trge, / drzne dekolteje, lica, knjige.

Prah obdaja cedre, kipe, minarete, / palače. Polni beračeve roke, / zamaši mestno kanalizacijo, / prah prekriva oko.

Prah povsod. Prah na svilenih nogavicah, / v kavi, na trepalnici, na jeziku, / prah se vmešava v vse: v barve, / v dež, v zavest.

Prah zaduši dimnike, zaduši / pljuča starih chevroletov, zaduši / zvonce, prah zaduši čas. / V prahu usahnejo morja, reke,

glasovi, usahne mesto. Prah / se razprostre v čevljih, / v besedi, v mislih. Prah gre skozi / uho in se nadaljuje vse do smrti.

Matija Milčinski se je spomnil

Ko sem v vseh teh letih večkrat sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger in v studiu “srečeval” ta klavir, sem se večkrat spraševal, kako to, da tako odličen inštrument stoji v kotu in ga taka institucija kot RTV Slovenija ne vzdružje tako, kot bi se spodobilo. Ta tip klavirja Bösendorfer še danes proizvaja, cena novega je 100.000€.

Povprašal sem več kot deset ljudi, ki so že dolgo delovali na Radiu, nekateri skoraj od leta 1945 — toda nihče se ni spomnil ničesar o tem klavirju.

Samo sin znamenitega Ježka, režiser Matija Milčinski, se je spomnil. Povedal mi je, da je igral na ta klavir — Dimitrij Rupel, Pavle Jakopič in Marko Simčič pa so peli. Delali so radijski kabaret. Bilo je okrog leta 1965.

Če povzamem: klavir brez serijske številke, za katerega nihče ne ve, od kod je prišel. In kot da nihče niti noče nič vedeti ali povedati.

V nadaljevanju se bo razkrilo, zakaj.


Tekst se nadaljuje. Drugi del bo objavljen naslednjo soboto, 30. decembra, tretji in zadnji pa v četrtek, 4. januarja 2018, ko avtorjev album Broken Piano izide še na iTunesih, Spotifyju, Amazonu in drugih ponudnikih digitalizirane glasbe.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE