Himna v g-molju: Pulover tu, špagetek tam
V tem temno-svetlem času, polnem novoletnih in božičnih želja, obstajajo tudi bolj trivialne reči. Jaz sem našla bitjeca, ki neslišno frlijo. Težko jih počiš, ubiješ, ker so izmuzljiva in škodljiva.
Ta bitjeca so molji. Zaredili so se mi v omarici s testeninami.
Beseda “zaredili” je sicer ogabna in je ne prenesem. Nisem jih šla lovit in pokat med dlanmi. To bi bilo brezupno početje. Zato sem kupila strup zanje. Lepljiv list, na katerega se sami ujamejo. Množično.
V tem posvečenem času, ko že prižigam svečke in lučke in gojim božično žito, si v živilski omarici nisem mogla privoščiti živalic. Tolerirala bi jih, če bi se jim ritke svetile v barvah. Tega žal ne znajo, zato si zaslužijo smrt. Oni samo neslišno frlijo in nervirajo.
Z njimi se ne da živeti v simbiozi. Čeprav je moja filozofija takšna, da imam rada vse živali. No, moljev res ne maram in jim ne bi napisala simfonije.
Desant božičnih filmov
Druga neprijetnost, ki me je znervirala v tem novoletnem času, je desant večinoma neokusnih božičnih filmov. Z izjemo Sam doma — ki pa sem ga videla že 435-krat.
Zato sem si za ravnotežeje raje izbrala Disneyjevo risanko Bambi. V njej ni božičnih zaobljub, niti neokusno okrašenih dnevnih sob. Z živalmi se sprehajate po gozdu in izveste cel kup prijaznih resnic o življenju. Tako človeških kot živalskih.
V pisani druščini je velikoživali — od zajčkov in metuljev pa do srnjačka in dihurja. Poudarek je na tem, da je vsaka žival simpatična in luškana in predvsem ne nasilna. Gledanje takšne idile se res prileže, čeprav je bil posnet leta 1942, torej v težkih časih, med 2. svetovno vojno.
Na srečo pa v Bambiju ne nastopajo molji. Dokaz, da res niso ljubki.
Na začetku filma me je začarala pesem:
Ljubezen je pesem, / ki se nikoli ne konča. / Življenje teče in mineva, / upanje morda umre, a glasba ljubezni / pride prelepa vsak dan, tako kot svetloba.
Veliko ljubezenskih pesmi poznam, tudi božičnih. Ne rečem, da ni kakšne boljše, a ta je tako preprosta, da me je res očarala.
Knjižni molji
Obstaja pa še ena vrsta moljev: to so tisti, ki jim rečemo knjižnji molji ali strokovno bibliofili.
To niso drobne žuželke, temveč ljudje. Predstavljam si človeka, ki zadekan leži na kavču in ves čas bere knjige in jih boža. Verjetno tudi med prazniki, takrat najbrž še bolj.
Zanje ne moremo reči, da so se zaredili v knjigah, so pa precej dolgočasna družba, ki zna ljudi znervirati. Za njih še niso iznašli lepljivih trakov. Morda zaleže verbalna akcija s partnerjem.
Ampak ostanimo pri hišnih oz. suknarskih moljih. To ni žival, ampak nadlega. Verjetno imajo pravico, da živijo kot vsa druga živa bitja, ampak resnično ne vem, kako se jim je uspelo prešvercati na Noetovo barko. Precej premetene živalice. Zoprni slepi potniki.
Ampak kaj hočemo? Tukaj so — in naj se vsak spopada z njimi, kot ve in zna.
Moje najljubše ostudne stvari
Pogledala sem še na Wikipedijo, da jim ne bi naredila krivice. Morda pa njihov obstoj vendarle čému koristi? Pa nisem našla nič takega.
Problem so njihove gosenice, ki se prehranjujejo z živili in volno, bombažem, preprogami, klobučevino. V spominu mi odzvanja stavek stare mame, ko je naletela na leglo moljev v moji omari: “Barbi, nesi tole v smeti, kaj ne vidiš, da so se ti črvi zaredili!” Seveda je mislila na gosenice moljev.
Izogibajo se svetlobi, zato prebivajo v temnejših delih stanovanja, recimo v omarah. Svilnato rjavi metuljčki so že odrasli molji. Čez krila merijo približno centimeter. Brez veze, da jih pobijate. Treba je zatreti gosenice.
Več ko sem brala na Wikipedijo, več ostudnih stvari sem izvedela o teh živalicah. Izležejo od 40 do 100 jajčec in grizejo toliko časa, da preluknjajo tkanino. Fuj in fej. Na začetku zime sem v omari naletela na lanski pulover, ki je imel na rokavu luknjico. Fuj in fej.
Molji si ne zaslužijo himne, ampak malo sem vendarle poskusila:
Hej ho, hej ho, / na delo zdaj gremo, / pulover tu, špagetek tam / pomeljemo. / Hej ho, hej ho, / neustrašni smo, / če je hudo, pa himno si / zapojemo.