Login vs. Reporter, Požar: Problem new-agerjev, ki hočejo ubiti messengerja

Vojna, ki sta jo z (zaenkrat) dvema začasnima odredbama o prepovedi objave informacij v zvezi z njima zanetila Iza in Samo Login, ni samo problem revije Reporter in Požareporta, proti katerima sta ukrepala. To je problem vseh medijev. Problem svobode tiska. Svobode govora. Problem implementacije demokracije. Sodne veje oblasti.

Neumnosti in nesramnosti, ki jih počneta, pa niso samo naš družbeni problem, temveč so tudi njun osebni.

Login/Logout peripetije so problem nedoraslih in nepripravljenih ljudi, ki se jim odpelje, ko se znajdejo pod žarometi javnosti. Problem ljudi, ki poskušajo ubiti messengerja. Zmešanih new-agerjev, ki verjamejo, da jim je uspelo samo zato, ker so verjeli, da jim bo, ne pa zato, ker so se potrudili in/ali imeli srečo. Ljudi, ki so prepričani, da so kakršnekoli medijske objave o njih negativna energija. Ljudi, ki sovražijo in prezirajo medije, če ne delajo ravno za njihov PR.

Samo še Savina Atai je manjkala

Sodni odredbi sta še tem bolj nelogični ali že kar absurdni, ker sta g. in ga. Login prepovedala medijske vsebine samo za vsak slučaj. Ker sta prepovedala nekaj, za kar nista mogla vnaprej vedeti, da bo njima v škodo. Ker sta marsikaj povedala o sebi že prej. Tudi take informacije, ki jih zdaj prepovedujeta omenjati. Vsaj Iza, glasnogovornica Talking Tom tandema.

Recimo v tem bizarno smešnem intervjuju letos februarja v Oni Plus. Ta običajni, napol medijski, napol PR trash bi lahko mirno spregledali — in smo ga tudi že —, če ne bi zdaj postal dokazno gradivo za njune nedoslednosti. Brali smo sicer že kaj bolj slinastega in solzavega, nismo pa še videli tako kičastih fotografij (na spodnji sliki).

Z osebo, ki se za svoj uradni imidž pusti tako fotografirati in fotošopati — ali si to najverjetneje celo sama zaželi —, se nima smisla kregati. Še manj z osebo, ki s Savino Atai več kot eno uro live on Facebook naklada o theta stanju, oksitocinu in masiranju jošk. Kregati se je treba samo s konkretnimi sodišči in sodniki (pardon: sodnicami). Ker problem je v sodni praksi, ne v zakonodaji. Ta nam lahko še marsikdaj prav pride.

Diverzantska kost

To seveda prepuščam prizadetim — kljub temu pa naj vržem subverzivno kost vsem medijem in tistim, ki se udejstvujejo na družbenih omrežjih.

Dejstvo je, da so mediji zaradi tega neverjetnega sodnega manevra prestrašeni. Noben urednik si ne bi rad nakopal na glavo takšnih astronomskih kazni, s kakršnima je Reporterju in Požarju v primeru kršitve začasne odredbe zagrozilo Okrajno sodišče v Ljubljani. Niti je ne bi rad nakopal svojemu lastniku ali ustanovitelju.

Namen g. in ge. Login je bil s tem dosežen. Pisati o tem je mehkejša, ampak še vedno neprijetna verzija proslavljanja 14. julija v Nici ali sprehajanja po božičnem sejmu v Berlinu — nikoli ne veš, kdaj bo izza Login vogala priletel pobesnel kamion s teroristom za volanom.

Milijarda plus

Zlahka pa si predstavljam situacijo, v kateri bi se znašlo dotično sodišče, če bi Reporterjevo zgodbo o Loginovih objavili vsi: od velikih medijev kot Televizija in Radio Slovenija, Delo in Slovenske novice, Dnevnik in Večer, Finance in Mladina, pa Pop TV in Kanal A, pa Planet in Siol itd. — pa do ta malih in alternativcev kot Pod črto, Časnik, Portal Plus, Nova24TV, Spletni časopis, Metina lista itd. — s Požareportom vred in Fokuspokusom, seveda.

Pa za dobro vago morda še blogerji od Jožeta P. Damijana in Borisa Vezjaka pa do Darinke Pavlič Kamien in Dušana Cafa, če omenim samo nekaj “svojih” s Fokuspokusa. Potem bi pa videli, ali bi si Okrajno sodišče v Ljubljani upalo vsakemu od nas zacolati 100.000€ ali pol milijona kazni (skupaj torej kar milijardo plus!) — in jo uspelo tudi izterjati.

Pahor bi nas v nadaljevanju itak pomilostil, če bi nas obsodili, kajneda.

In če to ne bi delovalo — kar verjetno ne bi: pa ne samo zaradi pomanjkanja solidarnosti, o kateri govori neučakani Požar —, bi moral Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, neuradno in nedokazljivo distribuirati (leakati) prepovedani tekst o Loginih slovenskim uporabnikom Facebooka, ti pa bi ga vsak posebej skopirali na svoj zid.

Potem bi pa videli, kaj bi naredilo sodišče v tem primeru. Ali kaj bi naredil Facebook: bi zablokiral vseh pol milijona profilov — no, verjetno manj — slovenskih uporabnikov, ki bi se znašli v prekršku?

SLO res ni Severna Koreja, ampak …

Pa še nekaj: Šurla je v torkovem rizičnem VV Faktorju (2. del, 0:36–1:00, tukaj 1. del) povedal, da je Reporter od hrvaškega časopisa 24 sata dobil ponudbo za odkup prepovedane zgodbe — da bi jo objavili oni —, ki pa so jo v uredništvu zavrnili, ker “Slovenija še ni Severna Koreja, da bi mogli objavljati članke v neki drugi državi”, in da bodo počakali na pravnomočnost začasne odredbe.

Kruta napaka! Slovenija res ni Severna Koreja, vendar s to civilnodružbeno obsedenostjo od pravne države pa tudi ne bomo nikamor prišli. Objava inkriminiranih vsebin na Hrvaškem bi bila odlična subverzivna, demokratično diverzantska poteza. Z njo bi osmešili slovensko sodstvo, ki v tem primeru ne bi moglo nič, pa še sodnike bi prisilili k razmisleku. Tudi poslovno bi se Reporterju splačala.

Medijem pa tudi ne bi škodilo, da bi si štango držali neglede na vsebinske in ideološke razlike.

Ionizacija s pozitivno energijo

Res pa je tudi, da se vse to dogaja ne samo zaradi muhavosti tokratnih tožečih strank ter nepredvidljivosti in zmedenosti sodišč in sodnikov. To se dogaja tudi zato, ker grejo mediji ljudem na živce. Vedno več folka nas naravnost sovraži. Kar počez. Tudi nič krive in dostojne, tudi korektne in profesionalne, tudi miroljubne in resnicoljubne.

Verjetno pa nas najbolj prezirajo ravno pravniki nasploh — ne samo sodniki in tožilci — in new-age modeli kot na lepem bogata in pomembna Loginova. Ti so prepričani, da so mediji obstajajo zato, da bi jim delali PR in svet ionizirali s pozitivno energijo.

Nesrečna in nevarna kombinacija. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.