NLB mora biti naprodaj. Ker tako hoče EU/Zahod/Kapital. In to poceni.
Če je morda še kdo dvomil, da je Slovenija kolonija kapitalskih centrov, naj si nekoliko podrobneje ogleda, kako Slovenija prodaja NLB. Kar se dogaja v zvezi z NLB, je namreč učbeniška lekcija o tem, kako funkcionira sodobni kapitalizem in kako v tem globalnem ustroju delujejo kolonije. V konkretnem primeru Slovenija.
Prva stvar je, da Slovenija v resnici ne odloča o tem, ali največjo banko Slovenije prodati ali ne. Slovenska ministrica za finance sicer ponižno hodi v Bruselj, kjer razlaga, kaj bi lahko naredili z NLB.
Toda to je samo igrica. Nekaj, kar gospodar — torej Bruselj — dopušča. Zato, da ne bi nastal vtis, da se je sam že zdavnaj odločil, kaj narediti z NLB. Kar se seveda je. In da ne bi opazili, da je EU z vso svojo birokracijo samo orodje svetovih kapitalskih centrov. Ki strateške ekonomske investicije in strateške ekonomske subjekte v kolonijah poskušajo pospraviti v svoje žepe.
Kolonialna situacija
EU pač mora dovoliti, da slovenska finančna ministrica hodi v Bruselj, da bi se zdelo, da v zgodbi o prodaji oz. zahodnem prevzemu NLB Slovenija vsaj soodloča. Z njo se morajo sestajati. In domnevno pogajati. Pri čemer je celotni izkupiček Slovenije iz teh pogajanj enak nič.
Ali natančneje: Slovenija si ne more privoščiti, da svoje največje banke, ki zdaj posluje z velikimi dobički — iz katerih bi banka morala vračati državi pomoč, ki jo je ta vložila vanjo kot pomoč zaradi s strani Zahoda napačno ocenjene bančne luknje —, ne bi prodala. Edino, o čemer se Slovenija z EU lahko pogaja, je to, kdaj bo NLB Zahodu prodala.
Vsem z vlado vred pa je jasno, da gre za manever za ustvarjanje videza, da so evropske države, v konkretnem primeru Slovenija, suverene članice EU. Kar v praksi seveda niso. Ustvarjanje videza suverenosti je samo politični manever za pomirjanje kritikov in nasprotnikov EU. O prodaji NLB, ki je formalno seveda slovenska last — kdaj in pod kakšnimi pogoji —, odloča Bruselj. Torej nelastnik banke. Kar je značilna kolonialna situacija.
Nič novega pod soncem
Druga značilno kolonialna dimenzija sage o prodaji NLB pa je dejstvo, da mora Slovenija prodati banko, ki bi ji v normalnih pogojih lahko pomagala izboljšati njeno mednarodno ekonomsko pozicijo. NLB je namreč ekonomski subjekt, kakršne Zahod kot kolonialni gospodar prevzema v vseh kolonijah sveta. Tudi v Sloveniji.
Ni čisto jasno, ali slovenska vlada ne ve ali se dela, da ne ve, da je prav dejstvo, da NLB posluje dobro in z velikimi dobički, tisti argument, zaradi katerega Bruselj ne bo popustil glede njene prodaje.
Slovenska vlada se namreč obnaša tako, kot da je dobro poslovanje NLB argument, s katerim bi lahko Bruselj prepričala, naj banko vendarle pusti Sloveniji. Kot da misli, da gre Bruslju in Zahodu za to, da bi banko spravili iz težav. Da je njihovo posredovanje pomoč Sloveniji.
To misliti je absurdno. Ekonomske politike Bruslja in Zahoda ne vodi altruizem do kolonij. Ampak brezobzirno sledenje lastnim interesom, ki jih v primernem trenutku tudi brezobzirno uresniči. To je Zahod kot kolonialna metropola počel že v zgodovini. In to počne na vsem planetu tudi danes. Tudi v Sloveniji. Tudi v primeru NLB.
Nič novega pod soncem torej. Razen za slovensko vlado. Ki misli, ali se dela, da misli, da gre Zahodu zato, da pomaga druge države, v tem primeru Slovenijo, spraviti iz težav.
Celo Erjavec opazi, da SLO ni suverena
Pomoč, kakršno prakticira Zahod, je v praksi in v resnici dolgoročno in premišljeno natikanje zanke za vrat vsaki konkretni državi, ki to dopusti. Zanke, ki jo Zahod potem po potrebi zateguje. Da doseže, kar hoče. Kar mu koristi.
Konkretna država z zanko za vratom morda dobi kakšen bonbonček. Za boljši vtis. Za politični manever, da ima ta država od te pomoči tudi koristi.
Toda dolgoročno gre za spreminjanje države v kolonijo. Vse, kar Zahod zanima, mora biti na razpolago. Po nerealno nizkih cenah. Grčija je najočitnejši primer te prakse. Slovenija pa kot da ne ve, da ponavlja grško zgodbo. Ali se vsaj dela, da ne ve.
Zgodba o prodaji NLB potrjuje klasični kolonialni scenarij. Slovenija ne more braniti svojih strateških interesov. Slovenija nima lastne, neodvisne ekonomije, v kateri bi lahko sama sprejemala odločitve, ki so v njenem ekonomskem interesu in interesu državljanov. Zmotno misli, da bo odločitve v njenem interesu sprejemal Zahod.
Slovenija tudi nima neodvisne notranje in zunanje politike. Kar je zaznal celo minister Erjavec. Ki je slovensko nepripravljenost na priznanje Palestine cinično komentiral z besedami, da je mislil, da je Slovenija suverena država.