Štefanecova KPK zdaj res samo še pravljica za lahko noč

19.12.2017 / 06:10 Komentiraj
Ker odraslih ne morejo več prepričati v svojo učinkovitost pri preganjanju korupcije, so se spravili na malčke v vrtcih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je postala problem zaradi lika svojega anemičnega predsednika. Ta je vsebinsko delovanje zamenjal za bizarno samopromocijo in populizem za prikrivanje napak od mobinga svoje (bivše) namestnice Alme Sedlar pa do nizkega ugleda v javnosti. Ravnanje KPK vedno bolj spominja na karikaturo — po novem skoraj dobesedno s pravkar izdano otroško pravljico oz. slikanico o svojem poslanstvu.

V okviru projekta Spoznavanje integritete v vrtcih skozi igro in sliko se je Štefanecova ekipa odločila za prednostno prosvetljevanje otrok — in res je videti, kakor da bi ne počela več nič drugega.

Tako so ustvarili in publicirali slikanico z naslovom Polomljena kočija, ki bi naj otrokom “na njim primeren način skozi ilustrirano zgodbo ter z nepogrešljivo pomočjo vzgojiteljic/vzgojiteljev in pomočnic/pomočnikov [prikazala] negativne posledice neetičnega ravnanja”.

KPK odkrito zavaja

Mediji so te dni opozorili na najmanj dva simptomatična zdrsa. Prvi je povezan z avtorstvom in nastankom slikanice: ta je po mnenju mnogih — recimo [novinarke Dnevnika Ranke Ivelja — izrazito amaterska, za nameček pa je v celoti, besedilo in slike, prispevala kar ekipa KPK s svojo širšo družino.Zato so očitno pohiteli in v strahu pred konfliktom interesa sami napisali, da je “besedilo zgodbe nastalo v okviru Komisije za preprečevanje korupcije, ilustracije pa so bile komisiji podarjene kot donacija”.

Avtorica slikanice Polomljena kočija je Barbara Fürst, uslužbenka KPK in pomočnica vodje Centra za integriteto in preventivo. Ilustracije je prispevala njena mama Tanja Fürst. Knjigo pa je založila in financirala sama KPK. Naslednji očitek smo prebrali v Večeru. Gre za izjavo KPK, da so “pred izvedbo projekta v vrtcih o primernosti slikanice […] [pridobili] neformalno mnenje razvojne psihologinje dr. Ljubice Marjanovič Umek”.

Pri tem so se Štefanec in njegova ekipa ujeli v laž – podobno tisti iz slikanice. Predavateljica predmeta otroška igra in risba na Filozofski fakulteti v Ljubljani je namreč zanikala, da je pravljico sama pregledala. Edino, kar je v zvezi s tem res, je to, da je pred leti — še v Klemenčičevem mandatu — na vprašanje KPK pritrdila načelni primernosti takšnega projekta za otroke z vidika moralne psihologije. Kar seveda še zdaleč ni isto kot strokovna avtorizacija končnega izdelka ali vsaj njegova presoja.

Psihologinja sicer pravi, da je objavljena pravljica “še nekako ustrezna”, vendar meni, da ilustracije “niso dovolj prijazne do otrok te starosti”, da v njej “niso dovolj izražena čustvena stanja junakov” in da po njenem otrokom ne omogoča, da bi “lahko iz ilustracij brali mentalna stanja, čustva udeležencev”.

Knjižica je sicer namenjena otrokom v vrtcih od četrtega leta starosti pa do osnovnošolcem v prvi triadi.

Fabula o kočijažu in podkupovalcu

Nisem čisto prepričan, da ni zgodba iz slikanice še bolj problematična od ilustracij. Skrbniki Cobissa so v njej navedli naslednje ključne besede: kočije, vožnja, goljufije, pravila, kazen, nesreče, etika. Se pravi, da bi ti pojmi morali sestavljati neko skupno vsebinsko materijo. Pa jo res?

Zgodba je preprosta in želi evidentno graditi na analogiji in spomniti na korupcijsko ravnanje, recimo v zdravstvu, kjer želi nekdo z dajanjem podkupnine obiti dolgo čakalno vrsto.

Nekega dne se v kraj po imenu Sladki dol pripelje “čisto prava kočija”. Kočijaž Matjaž s svojim konjem Miškom povabi krajane, da se za 3€ z njo popeljejo in se pri tem počutijo kot graščaki iz nekega drugega časa.

Vožnja s kočijo ima omejitev, ki se pozneje po nepotrebnem izkaže za moteč element razumevanja zgodbe: Miško je star konj, ki slabo vidi, zato bo morala zadnja vožnja biti še pred sončnim zahodom.

Otroci pohitijo domov po denar in se postavijo v vrsto, nato pa ves dan čakajo na svoj trenutek. Mojca in njen prijatelj Nejc ugibata, ali bosta še pravočasno prišla na vrsto. Toda Tevžu se ne ljubi čakati: kočijažu Matjažu ponudi 6€, če ga popelje pred drugimi.

Ker ta potrebuje denar, sprejme kupčijo — čeprav se še naprej trudi, da bi prepeljal vse, ki stojijo v vrsti, še pred prihodom Tevža, ki ga mora popeljati pred sončnim zahodom.

Ko se v kočijo vkrca Tevž, ki mu ni bilo treba stati v vrsti, se pred jezno Mojco pobaha, da je podkupil kočijaža — pa tudi Matjaž sam ji prizna, da “potrebuje vsak evro”.

Kočijažu je sicer hudo in obžaluje, da se Mojca ne bo mogla peljati, zato požene Miška v dir, da bi morda le še pravočasno prišel nazaj. Toda ko tako priganja konja, vsi skupaj s kočijo vred zdrsnejo s ceste. Matjaž, Tevž in Miško popadajo po tleh. Na koncu jih reši prav Mojca, ko pokliče rešilca. Tevž se pokesa zaradi goljufije in jo objame. Naslednji dan Mojca oba ponesrečenca obišče v bolnišnici, kjer se ji znova opravičita za svoje goljufivo ravnanje, pri katerem je bila kočija povsem uničena.

Ilustracija Tanje Fürst iz Polomljene kočije avtorice Barbara Fürst, uslužbenke KPK in pomočnica vodje Centra za integriteto in preventivo. Knjigo je založila in financirala KPK.

Težave z nelogičnostjo

Zgodba v slikanici bi morala otrokom dovolj prijazno in učinkovito prikazati “negativne posledice neetičnega ravnanja”, so dejali – pa je pri tem uspešna?

Najprej k nekaj nelogičnostim zgodbe. Ko Tevž podkupi kočijaža, pravi naslednje: “Za ta denar boš na zadnjo vožnjo vzel mene, ne glede na to, koliko ljudi bo še čakalo v vrsti. Denar pa dobiš tudi, če ne bo nihče več čakal in bom jaz zadnji.” 

Res si ne predstavljam, da bi kdo podkupoval nekoga samo zato, da bi bil morda na vrsti zadnji. Vsaj na ravni analogije s čakalnimi dobami v zdravstvu to ne zveni ravno prepričljivo. Vsak bolnik bi pač rad prišel do operacije čim hitreje.

Če predpostavimo, da gre za dilemo “priti ali ne priti na vrsto”, potem mora absurdnost plačevanja za zadnjo vožnjo mladega bralca povsem zmesti, ker ni z ničemer utemeljena. V zgodbici je podkrepljena s še enim begajočim poudarkom. Ko Mojca zakliče: “Ej, Tevž, jaz sem na vrsti! Kaj se pa greš?!”, ji Tevž zmagoslavno odvrne: “Ne, ne, ne bo držalo! Zadnjo vožnjo sem plačal jaz!”

Za moraličnost zgodbe bi bilo pač dovolj tako ali drugače pojasniti, da je podkupovanje nesprejemljivo, negativno in koruptivno dejanje. Z nelogičnimi zapleti okoli “zadnje vožnje”, kjer bi moralo biti pomembno le, da je nekdo prišel na vrsto in nič drugega, pa se pri mladem bralcu iz razumevanja zlahka izgubi osrednja poanta.

Težava z vzročnostjo

Naslednjo težavo zgodbe vidim v dejstvu, da ni vzpostavljena prepričljiva vzročna povezava med prejemanjem podkupnine in slabimi (negativnimi) posledicami, neposredne med dajalcem podkupnine in slabimi posledicami pa sploh ni. Otroku, ki prebira slikanico, preostane kvečjemu ohlapno sklepanje — ki ga sam pri sebi morda niti ne bo izpeljal do konca —, da dejanje A (prejemanje ali ponujanje podkupnine) vodi do slabe posledice B (nesreča s kočijo).

Že res, da se dajalec in prejemnik podkupnine, Tevž in Matjaž, na koncu pokesata. Vendar to ni dovolj, da bi otrok miselno vzpostavil moralno vzročno povezavo med enim in drugim. Ta povezava je arbitrarna in deluje po abstraktnem načelu, če delam slabo, se bo zgodilo nekaj slabega”. S tem pa negativnih posledic neetičnega ravnanja niti ne poskušajo utemeljiti.

Še huje! Ker je kočijaž dejansko povzročil nesrečo v dobri veri, da bi mu kljub Tevževi podkupnini uspelo prepeljati tudi Mojco, se lahko pri malčkih v vrtcu odpre tudi možnost za nasprotno vzročno povezavo: če obžaluješ svojo koruptivnost in poskusiš izničiti njene slabe učinke, se ti lahko zgodi kaj hudega.

Odsotnost moralnega nauka

Na ravni eksplicitnosti sporočila Polomljene kočije tudi ne vemo, kakšen točno je moralni nauk nepoštenega ravnanja in njegovih posledic. Z nesrečo, ki se je pripetila kočijažu Matjažu, avtorji dejansko ne pokažejo pravih razlogov za nesprejemljivost in preganjanje korupcije in goljufivosti. Zadovoljijo se z abstraktnim moraliziranjem, po katerem imajo slaba dejanja pač slabe posledice — kar pa je najbrž premalo in v nasprotju s ciljem projekta ozaveščanja mladih.

Naracijo moti še dodatna psihološka zadrega: kar kočijaža požene v prehitro vožnjo, je v bistvu njegov odpor do koruptivnosti, torej njegovo prizadevanje, da bi Mojco vendarle še prišla na vrsto. Ta odvečni zaplet še dodatno otežuje otrokovo prepoznavanje moralnega sporočila zgodbe.

Boris Štefanec je kot priložnostni pravljičar, ki se rad fotografira tudi v vrtcih, svojo funkcijo infantiliziral do mere, da bo večina državljanov po vsem tem še manj pripravljena verjeti v resnost poslanstva institucije, ki ji načeluje. Kot da bi predsednik KPK hotel priznati, da odraslih več ne more prepričati. Da je zgodba o pregonu korupcije lahko samo še pravljica za malčke v vrtcih.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 16. decembra 2017, pod naslovom Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE