Čisto hipotetično: kaj pa, če ima Vili Kovačič prav?

17.12.2017 / 06:10 1 komentar
Ali pa smo nepravi ljudje na nepravem mestu morda mi, ki postreferendumski zaplet o Drugem tiru samo nemo spremljamo?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Čisto hipotetično: če ima Vili Kovačič prav, potem je zgodba zapletena. To je tisti gospod, ki si prizadeva za izgradnjo drugačnega Drugega tira, kot si ga želi vlada, in ki je tudi zbral dovolj podpisov za referendum. Tisti, ki se je na TV soočenjih med referendumsko kampanjo z ne prav spretno in referenčno izbranimi podporniki kar dobro osmešil in nato zahteval dodatno udeležbo v eni od informativnih oddaj, da to popravi.

Če ima torej Vili Kovačič prav, se je večina Slovencev, ki smo šli na referendum o Drugem tiru in glasovali za predlog države, odločila zaman — in v resnici narobe.

Gospod Kovačič neumorno vztraja pri svojem in bije bitko z Vlado, da Drugi tir v referendumsko izglasovani različici ne bo zgrajen. Uspelo mu je z vlogo na Vrhovno sodišče, kjer menijo, da sta zakona o referendumu in ljudski iniciativi ter o volilni in referendumski kampanji protiustavna, zato ju pri odločanju ne morejo uporabiti. Postopek odločanja v sporu so prekinili do odločitve Ustavnega sodišča.

Boj malega človeka z državo

Ta zaplet je dovolj, da Zakon o drugem tiru ne more stopiti v veljavo. Nekatera dela, ki se jih je Vlada lotila pospešeno, so obstala. Sodišče naj bi o tem primeru odločilo prednostno. Kaj to pomeni, si vsakdo med nami lahko razloži po svoje. Teden, dva, tri ali mesec, dva, tri … ali pol leta.

Skratka, če ima Vili Kovačič prav, se že leto dni upravičeno bori in muči z državo in njenimi institucijami za uveljavljanje nečesa, kar naj bi bilo po njegovem mnenju za nas, državljane, bolje od tega, kar ponuja Vlada.

Boj malega človeka z velikim državnim sistemom je mučna, dolgotrajna in zahtevna borba, ki bi utrudila vsakogar. Ne pa tudi Vilija Kovačiča. Če ima res prav in je to boljša rešitev za vse nas, bi moral to bitko dobiti.

Kaj pa, če ima prav država?

Na drugi strani pa je seveda hipoteza, da ima prav država in ne Vili Kovačič.

Tudi v tem primeru zgodba še nima jasnega konca. Četudi je morebiti prav država tista, ki želi državljanom zagotoviti boljšo različico Drugega tira. Pripravila je platformo, da bi z gradnjo lahko že pričeli. Prvotni finančni načrt je oklestila na manj kot milijardo, pridobila je dobrih 150 milijonov evropskih sredstev, ustanovila podjetje, našla zanj prostore, imenovala direktorja, verjetno nabavila tudi obvezni fikus in nekaj vložila že v pripravo dokumentov. Pripravila je tudi dovolj dobro, nekaj manj kot 100.000€ vredno komunikacijsko kampanjo, da je njen predlog na referendumu zmagal.

Kdo vse benti

In potem pride Vili Kovačič, ki je v kampanjo vložil samo nekaj tisočakov in trdi, da je referendum izgubil prav zato, ker v tej komunikaciji ni bil v enakopravnem položaju z državo. Vladi na vsakem koraku podstavi poleno. In to dovolj uspešno, da se ta nenehno spotika.

Vlada zagotovo benti — kot tudi tistih 300 in nekaj tisoč državljanov, ki so na referendumu glasovali za. Bentijo tudi v Luki Koper, bentijo Primorci, bentijo partnerji, ki na dostavo tovora na mikrolokacije čakajo za današnje konkurenčne razmere nenormalno dolgo, pa potniki na obstoječi progi, če jih je sploh še kaj ostalo. Mogoče že bentijo celo tisti, ki so Vilija Kovačiča podpirali, kajti zgodba postaja absurdna, državljani pa je imamo že poln kufer.

Država je obstala na mestu po volji in prepričanju enega samega človeka. Če ima država res prav in je to boljša rešitev za vse nas, bi morala to bitko dobiti.

Gospodarsko-politično-sodni ping-pong

Državljani, ki spremljamo ta gospodarsko-politično-sodni ping-pong, pa smo nekje vmes. Kovačič je Vladi uspešno vrnil žogico, ko je zbral dovolj podpisov za referendum, ta pa mu jo je zabila nazaj, ko je Kovačičev referendum padel. On je žogico spet vrnil z zadnjim manevrom presoje ustavnosti in s tem blokiral večino nadaljnih postopkov.

Le kaj pripravlja vlada, da bo uspešno končala to tekmo? 

Toda če je to prihodnji model delovanja civilne družbe in javne skupnosti v Sloveniji, potem smo to igro izgubili vsi — država in državljani.

Napačne odločitve so najpogosteje posledica nezadostnih informacij, ne dovolj učinkovitega prilagajanja hitrim spremembam na trgu ali pa preprosto nepravih ljudi na nepravih mestih.

O tem, kdo v primeru Drugega tira nima zadostnih informacij in je zato morda ves čas vlekel napačne odločitve in komu se ne uspe prilagajati dovolj hitro, bi lahko spet hipotetično razglabljali. Verjetno pa bi lažje in hitreje raziskali, kdo sodi v kategorijo nepravih ljudi.

Kaj pa, če pa smo nepravi ljudje na nepravem mestu mi, ki vse to nemo spremljamo in mirno čakamo na razplet?


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE