Partljičev Maribor, Maribor pobreškega Prezidenta, naš Maribor [odlomek]

Naslov zbirke novel Toneta Partljiča Ljudje iz Maribora je zgovoren in obenem zavajajoč. Bralec bi utegnil pričakovati, da zbirka prinaša zgodbe slavnih avtorjevih someščanov.

Toda to je res samo deloma. V zbirki najdemo po eni strani prepoznavne resnične osebnosti, kot so Prežihov Voranc, režiser Jože Babič in Titova tašča Priska Haas, po drugi pa tudi napol mitske Mariborčane kot pobreškega Prezidenta in kneginjo Obolensko, ki se ju zgodovina spominja samo kot fusnoto k navidez pomembnejšim zgodbam. Navidez zato, ker Partljič v svoji zbirki mojstrsko pokaže, da veliki in mali ljudje ne obstajajo, da je človeška izkušnja univerzalna in da neopevani junaki v svojih dejanjih poguma in spopadanja z bolečimi platmi življenja velikokrat presegajo tiste, ki jim je zgodovina podelila nesmrtnost.

Knjiga je nedavno izšla pri založbi Beletrina in jo lahko naročite na tej povezavi.

Tone Partljič: Pobreški Prezident

Med starimi Mariborčani je bilo tudi nekaj posebnežev. Vsaj trije skoraj vsem znani so bili s Pobrežja na desnem bregu Drave, kjer reka že zapušča Maribor in hiti proti Šempetru in Dupleku. Eden je bil Pobreški pok, drugi Marulek, tretji pa Pobreški Prezident. Prvi, Pobreški pok, je zapisan celo v doslej edinem delnem mariborskem leksikonu, pod geslom “mestni posebneži”.

Pobreški pok je dobil svoj vzdevek, ker je po svoji volji ob določenem trenutku v kakšni skupini ljudi zakričal: “Pozor, prosim! Ne bojte se!” Potem je dvignil prst in vzkliknil: “Zdaj se bo slišal strašen pok!” Ljudje so utihnili, gledali tisti prst, on pa je prdnil tako glasno, da je bilo kot majhna eksplozija. “Pok!” se je zadrl, in še enkrat “Pok!”, in spet glasno ustrelil z ritjo … Potem pa jo med smehom ali zgražanjem pobrisal.

Drugi je bil pobreški Marulek, o njem nisem našel nič napisanega in najbrž ni bil tako znan kot Pok in Prezident. Nekoč mi ga je omenila Istranka Božičeva, ki je bila Slovenka iz okolice Buj in ki je morala kakor mnogi pred fašisti pribežati v Slovenijo. Ustalili so se na Pobrežju, kjer so kupili manjšo hišo in nekaj zemlje, pravzaprav velik vrt in nekaj gozda. Z bratovo poroko z njeno hčerko smo prišli v sorodstvo.

Gospa je skoraj dve desetletji pred drugo vojno in še po njej prodajala zelenjavo na tržnici, kakor jo je prevažala najprej z vozičkom, potem pa s prostornejšimi garami na dveh kolesih. Bogme, precej dolga in naporna pot. Tudi ona bi si zaslužila zgodbo, kadar govorimo o ljudeh iz Maribora. Če že ne zaradi česa drugega, pa že samo zaradi bega pred Mussolinijevimi fašisti, pa tudi zaradi trde in bridke borbe za novo življenje med Štajerci, ki so prebežne Čiče postrani gledali, ker so bili pač pritepenci od drugod. Ko je potem deželo okupiral Hitler in naročil, da morajo izseliti vse, ki so se v zadnjih desetletjih priselili v Maribor, je morala njena družina med prvimi v izgnanstvo. Tudi Hitler ni ločil med Primorci in Čiči in je vzkliknil le: “Chichen raus!”

Gospa je menila, da je s sosedi zaživela v dobrih odnosih, saj so jo kot Slovenko lepše sprejeli kot druge, a je enainštiridesetega neprijetno presenečena slišala, kako so njene do včeraj na videz prijazne sosede vpile nemškim vojakom, ki so jih Primorce spravljali na kamione in potem na vlak: “Kaj jih vozite kot kako gospodo, frdamane Čiče, kar v Stražun jih odpeljite in postreljajte!” Ni vedela, da so bili okoli nje sami nemškutarji in da so jih v resnici sovražili. Odpeljali so jih v Melje, od tam pa na železniško postajo in v Sarajevo.

Ko so se petinštiridesetega leta vrnili, so bili okoli njih isti sosedje, ki so tudi neženirano nosili njihove obleke, ki jih takrat niso mogli vzeti s seboj, se vozili z njihovim biciklom in dojili kravo, ki je niti v sanjah ne bi več vrnili. “Po štirih letih futranja je pa res že naša!”

Marulek

In gospa Božičeva mi je prva povedala za Maruleka, a potem tudi kdo drug kak stavek. Ko sem jo namreč nekoč vprašal, ali je sama vozila tiste težke gare z zelenjavo v mesto na tržnico, mi je rekla, da ji je včasih pomagal Marulek.

“Na gare sem včasih naložila preveč, saj sem poleg krompirja, zelja, solate prodajala še stvari, ki jih Mariborčani, ki so bili bolj vajeni štajerskih jedi in nemške košte, niso poznali. Recimo melancane, rukolo, zlasti pa šparglje, ko je bila sezona. Nekoč je poprijel za gare mlajši moški, ki je bil izrazito majhne postave, mogoče je imel 150 centimetrov. A je bil nekako zbit in močan. Najbolj mi je pomagal v Melju, kjer je bila gor na Partizansko majhna vzpetina. Največkrat se je pri pobreškem dravskem mostu pojavil v nedeljo. Sem mu potem dala kak dinar ali nekaj sadja. Tudi na tržnici je stal pri moji mizi. Vsaj nekaj časa, dokler ni prišla lepa in črnolasa gospa Egidija, profesorica na gimnaziji. Se je malo nosila, ker se je zavedala, da je fejst. Navadno je prišla ob nedeljah k moji mizi. Čez teden je imela šolo. Bila je med prvimi gospodinjami.”

“Nekoč mi je sramežljivo rekel: ‘Veste, tako ženo bi jaz imel. Mislite, je že poročena?’”

“‘Vprašaj jo,’ sem mu rekla bolj za šalo, pa si ni upal. Seveda sem videla, da ima prstan.”

“Potem je neko nedeljo prosil, naj mu dam v papirnati škrnicelj, ki sem ga zvijala iz cajtengov, nekaj meric marul. ‘Marule?’ sem se začudila. ‘Ja, kaj ne veste, da na Štajerskem tako pravimo marelicam? Marule, ja!’ Nam prišlekom, veste, je to zelo čudno in smešno.”

Potem sem se spomnil, da sta naš ata in mama in drugi ljudje v Pesnici tudi rekli marule …

“Mali mož je s škrnicljem marelic čakal in začel mencati, ko je stopila k najini stojnici profesorica Egidija.

‘Gospa, tu imate marule. Ker ste tak lepi in se mi dopadete.’ Gospa ga je pogledala in malo osorno rekla: ‘Kar imej ti svoje marule! Če bi hotela, bi si jih že kupila!’

‘Probajte vsaj eno, od mene!’

‘Pa daj mi že mir, ti Marulek!’ je rekla in odšla od najine stojnice. Fant pa je bil rdeč. Vrgel je marelice po tleh in se ni nikoli več približal mojim garam ali stojnici.”

“Toda od takrat so ga klicali Marulek. Nekaj časa je bil jezen, potem pa se je celo hvalil: ‘Samo jaz sem na celem Pobrežju Marulek.’ Po vrnitvi iz izgnanstva ga nisem več videla. Ko sem vprašala sosede, kje je Marulek, so mi rekli: ‘Saj veste, da je Hit­ler take, kot sta bila Marulek in Pobreški Prezident, hitro pospravil.’”

Prezident

Pobreški Prezident pa si zasluži posebno zgodbo. Bil je najbolj znan; skoraj slaven, bi lahko rekli, pa je postal tik pred drugo vojno, ko je bosonog z metrsko palico kar naprej meril širino Dravskega mostu. O njem sem najprej bral v knjigi Večerovega novinarja Senice, ki je sicer napisal samo eno leposlovno avtobiografsko knjigo o svojem otroštvu, in sicer Šestinšestdeset dni, o prvih dnevih okupacije leta 1941. V njej je avtor zapisal med drugim tole:

“Česa vse se Nemci in nemškutarji niso posluževali, da bi dali Slovencem vedeti, kaj vse jih čaka po nemški zmagi! Niso se sramovali duševno prizadetega starejšega moža s Pobrežja, ki je hodil po mestu, noge pa je imel pobarvane z bronco in sam sebe imenoval pobreški Prezident, izrabiti. Za nekaj dinarjev so ga nagovorili, da je z lesenim metrom meril širino mostu pri Veliki kavarni. Ko so ga mimoidoči vprašali, zakaj to počne, se je bebavo nasmejal, potem pa povedal naučene besede: ‘Merim, če je most dovolj širok, da boste čez zbežali Čiči in Vindišarji proti Ljubljani, ko bodo prišli Nemci sem!’”

Ko sem nekaj deset let kasneje pisal svoj roman o starem mostu čez Dravo, o tem, kako so ga gradili, popravljali in kaj se je dogajalo na njem ter kakšen je bil videti most, ko so ga jugoslovanski vojaki minirali v času okupacije, sem Prezidenta v nekem odstavku tako rekoč “moral” omeniti. Res pa ga nisem našel samo v omenjeni knjigi, ampak mi je o njem govoril še prijatelj Marijan Kramberger, ki mu je o tem pripovedoval oče. In še kolega Gusti s Pobrežja. Nisem več dvomil, da je res obstajal, in nisem se mu torej mogel izogniti, ko sem začel pisati o Mariborčanih in starem dravskem mostu ob začetku druge vojne. Ko je bila knjiga o mostu že eno leto natisnjena, pa se me je njegova zgodba znova precej resno dotak­nila. In kajpada posredno Prezident, ki je iznenada intenzivno vstopil celo v moje življenje, čeravno ga seveda osebno nisem poznal.

[…]

Vajngerl

[…]

Nekega večera, ko sem se ravno sprehodil čez most, vidim ves osupel, da ima [Vajngerl iz zadnjega vhoda na Dravski 10c] v naročju mojo zadnjo knjigo o mostu. Pozdravim ga, pogleda me, me prepozna in me še gleda in nič ne reče. Ali bo rekel kaj o knjigi? Me kaj pobaral? Potem reče: “Če imate čas, pa malo sedite!”

Ne sedem, stopim le bliže in mislim, da mi bo povedal kak svoj vtis, če je knjigo že prebral. Odprta je na zadnjih straneh. Je videti dovolj energičen, morda osemdesetletni starec. A bi mu vseeno najraje rekel, da bi moral malo več jesti. Potem spet reče:

“Sem prebral to knjigo. Je precej debela za starega človeka. Vendar sem prišel skozi. Slišal pa sem tudi, da boste pisali tudi o starih Mariborčanih.”

“Mogoče. Še ne vem.”

“O takih, kot sem na primer jaz?”

“O še starejših.”

“Takšnih, kot je bil pobreški Prezident?”

Zelo sem se začudil. Kako da mu je poleg vseh glavnih oseb in mnogih stranskih oseb, s katerimi sem se v romanu precej trudil, padel v oči prav Prezident, ki sem ga pobral v tisti knjigi spominov, kjer ga novinar omenja v petih vrsticah in povsem miogrede, jaz pa v tistem odstavku prav tako?

“Kaj ste tudi vi slišali zanj? Veste kaj več o njem?”

“Vi torej veste, da je res živel, vseeno pa ste pod naslov napisali: Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj slučajna. Ampak kar ste vi napisali, je čisto blizu resnice in gotovo ni slučajnost.”

No, pisatelji se radi zatečemo k taki fomulaciji. In za ostale glavne osebe to povsem drži, kar zadeva Prezidenta pa nisem niti premišljeval. Sem mislil, da se ga nihče ne spominja.”

“Pa saj je omenjen že v oni drugi knjigi! Zakaj ste torej rekli, da je podobnost slučajna, pa ste zapisali celo njegovo pravo ime oziroma vzdevek?”

Priznati moram, da me je spravil v zadrego. Prav v zvezi z osebo, ki ji na skoraj petsto straneh namenjam le en daljši stavek ali dva, nisem pričakoval, da bi me lahko kdo postavil na laž zaradi tistega “podobnost je povsem slučajna”. Ne vem, ali je kaj jezen, vsekakor pa je nekako na preži.

“Ste ga poznali?”

“Ja.”

Spreletelo me je, ali ni morda kak njegov sorodnik ali kako drugače povezan z njim.

“Bil sem zraven,” je čez čas rekel Vajngerl, “ko je meril most in vpil: ‘Širino mosta moram zmerit, da bom vido, če bojo meli Čiči in Vindišarji dovolj placa, da bojo prek mosta vujšli, ko bo prišo Hitler v Marburg.’ To so mu v glavo vbili pobreški heimatbundovci.”

“Kaj ste bili poleg?”

“Ja, enajst let sem imel.”

Sva bila malo tiho. Jaz sem stal, on sedel in me napeto gledal navzgor. Nisem vedel, kaj naj rečem. Kaj naj vprašam? Tudi on je bil tiho. Potem sem vseeno sedel, on se je umaknil, postavil mojo knjigo Sebastijan in most, odprto na strani 446, kjer je edinkrat omenjen pobreški Prezident, med naju. Potem pa je rekel:

“Pa mogoče vam vseeno kdaj drugič več povem, mogoče jutri popoldne. Zdaj je že pozno, poglejte, vešče že dolgo letajo okrog luči. Bom moral gor v blok. Pa saj se še lahko dobiva. Pa ne tu … To bi lahko bila zgodba za vaše Stare Mariborčane. Dajva se dobit na oni strani mosta, v Veliki kavarni, tam je namreč meril širino mostu … Bova spila kavico.”