Primera Šugman in Login: Kaj se sme objaviti in česa ne

Če ne bi zvenelo preveč cinično, bi lahko rekel, da je imel Šugi še srečo, da je umrl “normalno” tragične smrti. Tako mu je bilo prihranjeno vsaj to patološko obdukcijsko mrhonovinarstvo.

Glede na “spodobnost” njegove smrti je to držo zamenjala družbeno sprejemljivejša idolatrija. Ta je za žalujoče ostale sicer slaba tolažba, ampak vsaj ne vtira soli v rano.

Del tega žalovalnega aparata pa je postala tudi država. Po svoje je sicer lepo in prav, da se tudi vlada vojaškimi častmi na pogrebu pokloni priljubljenemu pokojniku. (Vsaj nekaj, če že nikoli nismo videli Cerarja na kakšni Šugmanovi premieri.)

Toda kljub iskrenemu sožalju je v tej državno-državniški gesti nekaj uzurpatorskega. Nekaj, kar pogreb kot poslednje slovo dezintimizira in izgubo dragega človeka s častno četo odnese iz kroga njegovih najbližjih in prijateljev in si pokojnika vzame na čisto drugačen način, kot če bi spontano prišlo na pogreb na tisoče ljudi, ki so ga imeli radi in cenili.

Čista smrt

V Slovenskih novicah pa nisem mogel spregledati amaterske, neostre, s telefonom posnete fotografije pravkar pokojnega igralca, ki so ga reševalci na usodnem smučišču, ko so ga nehali oživljati, pokrili z belo ponjavo.

Nek naključni paparaco na smučeh si ni mogel kaj, da srhljivega prizora ne bi ovekovečil. Očitno ni šlo za čudaka, ki zbira morbidne memorabilije samo zase. Ne. Seveda se je čutil dolžnega deliti fotko z Novicami.

Ironično, Šugman je bil od daleč videti podoben kot v svoji zadnji filmski vlogi v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ko v vlogi od psov oklanega “Baričeviča” (skoraj mrtev) leži na cesti, pokrit z okrvavljeno rjuho.

S to razliko, da je bilo tokrat vse zares. On je bil on. Ni igral. Ne več. Simbolika je bila popolna. Bela rjuha na belem snegu. In pod njo človek. Čista smrt.

Kljub temu pa mi je ta podoba dvignila pritisk. Zakaj je treba to objavljati? Kateri motivi pripravijo urednika do tega, da k vzdušju pretresenosti in nejevere ob smrti prispeva še presunljivo fotografijo? Memento mori? So nam na Novicah hoteli z njo povedati, da pretresenosti ob smrti nikoli ni dovolj? Izpodbiti nejevero, da se je ta nesmisel res zgodil? Ali rekoč: glejte, stojimo vam ob strani v žalosti, svojcem vtreti še malo več soli v rano?

Začasna odredba za vedno

Kot nalašč je objava te fotografije časovno sovpadala s prepovedjo distribuiranja revije Reporter, ki sta jo zaradi napovedanega profila o njiju z začasno odredbo dosegla Iza in Samo Login.

Človeka, ki sta zaslovela in obogatela z neumno mobilno aplikacijo (igrico) Talking Tom in posledičnim franšizingom lika govorečega mačka — pa tudi z “davčno optimizacijo” na Cipru, kot vemo iz tako imenovanih Panamskih papirjev —, sta Reporterju preprečila objavo prispevka na podlagi vprašanj, ki so jih jima zastavili iz uredništva (in ne na podlagi končnega novinarskega izdelka, ki ga še nista mogla videti).

Sodišče je njuno zahtevo gladko sprejelo. Pod pretnjo kazni v višini 100.000€ — ali celo do milijona v primeru ponovitve kršitve — Reporter ne bo smel objaviti profila v zamišljeni obliki, razen če bo odredba na obravnavi padla.

Nedosledno in absurdno

Slovenska medijska zakonodaja ali vsaj sodna praksa je v takih primerih precej nedosledna ali celo že absurdna.

Če se medijem pustite in se zadovoljite z neformalnim, četudi javnim zgražanjem in protestiranjem, lahko po eni strani mediji objavijo o vas — še posebej, če ste tako imenovana javna osebnost (kar tudi ni dorečeno) — tako rekoč karkoli iz vašega privatnega življenja. Če se vam ljubi ukvarjati s sodišči in odvetniki — in če imate čas in denar —, pa lahko z začasno odredbo preprečite objavo česarkoli.

Naslednja nedoslednost v primeru Loginovih proti Reporterju pa je smešno astronomska zagrožena kazen za kršitev sklepa sodišča. Ker po drugi strani namreč vemo, da se slovenska sodišča pri medijskih tožbah (civilnih) držijo prakse, da celo za najhujše svinjarije v najbolj eklatantnih primerih dosojajo prizadetim bagatelno nizke, prav nič vzgojne odškodnine, ki medijev ne bodo spravile k pameti.

Imam nasvet: karkoli že mediji objavijo — o vas samih ali o komerkoli —, se vam zaradi tega ne splača sekirati. Pride pa gre. (Samo ne govorite tega naokoli.)

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 17. decembra 2017, pod naslovom V čem je razlika med Šugmanom in Talking Tomom?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.