Zid med univerzami in gospodarstvom onemogoča SLO tehnološki preboj

Tole je predstavitev s sredinega posveta na SAZU o spodbujanju tehnološkega razvoja. Bilo je nekaj dobrih. Midva z Dragom Babičem sva govorila o programu gospodarskih in socialnih reform, ki ga pripravljamo v okviru skupine sodelavcev.

Tokrat pa sva se fokusirala predvsem na področje tehnološkega preboja.

Predstavila sva zanimiv paradoks:

• Slovenija namenja zelo visok delež BDP za raziskave in razvoj (R&R).
• Po tem deležu je med prvimi v EU.
• Naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko patentov pri EPO (na prebivalca ali na milijon evrov, vloženih v R&R), tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU.
• Imamo visoko stopnjo inovativnosti.

Pa vendar se pri vseh teh vlaganjih, patentih in inovacijah gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti.

Naš delež visokotehnološkega izvoza je že 15 let na ravni okrog 5% celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v drugih novih članicah EU za 2- do 3-krat višji.

V čem je problem?

Razlaga za ta paradoks je, da imajo druge nove članice resda dokaj nizko razvojno in inovativno dejavnost, vendar jih tuja vlaganja pozicionirajo višje v globalnih verigah vrednosti. Velikokrat so izvozniki končnih izdelkov (ki jih v teh državah sicer samo sestavljajo).

Pri nas pa je veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški. Posledica tega je nizka dodana vrednost.

Problem je še širši. Imamo zelo propulziven izvoz, ki letno narašča po stopnjah med 5% in 7%, vendar izvažamo pretežno izdelke srednje nizke ali srednje visoke tehnološke intenzivnosti, vse pa z nizkimi maržami in z nizko dodano vrednostjo.

Na drugi strani imamo ogromno startupov in tehnoloških gazel, ki pa ostajajo majhna ali srednje velika podjetja. Zato ne morejo nadomestiti izvoznega volumna domačih “gigantov”, od katerih vsako zaposluje med 5 in 10.000 ljudi.

Berlinski zid

Tretji problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzami in gospodarstvom. Med njimi je zelo malo sodelovanja.

Vzrok je po eni strani nezainteresiranost tradicionalnih izvoznikov za znanje z univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzah, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike).

Zakonodaja praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek spin-off podjetij. Ta problem je bistven. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD) ta “uradniški princip” delovanja univerz še dodatno cementira.

Zadeva meji na katastrofo. Namesto odpiranja univerz za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati z MIZŠ potiskajo še globlje v osamitev od realnega sveta.

Prestrukturiranje tehnoloških bolnikov

Z Dragom sva predlagala dve načelni rešitvi teh problemov. Prva se nanaša na prestrukturiranje obstoječih “tehnoloških bolnikov”. Predlagava, naj vlada pomaga pri učinkovitejšem tehnološkem prestrukturiranju z ustanovitvijo sklada, ki bi sofinanciral tehnično ekspertno pomoč podjetjem pri prestrukturiranju — recimo pri najemu konzultantskih svetovalnih storitev —, hkrati pa bi podjetjem, ki bi se odločila za ta program, omogočal pridobitev razvojnih subvencij.

Drug predlog pa se nanaša na spodbujanje komercializacije inovacij od ravni patenta do podjetja z ustanovitvijo novega državnega tehnološkega sklada za financiranje razvoja novih visokotehnoloških družb po principu rizičnih skladov.

Zanimivo, da je predsednik Borut Pahor isti dan predstavil podobno idejo. Seveda smo takoj našli možnosti sodelovanja. Tukaj je precej možnosti tudi za sodelovanje med novim skladom pri SID in tehnološko-inovativno platformo, ki že deluje v okviru Tehnološkega parka Ljubljana. Treba je samo povezati razdrobljene iniciative in sredstva in omogočiti zadosten obseg sredstev za tak sklad.

Ocenjujem, da bi v naslednjih štirih letih potrebovali med 300 in 500 milijoni evrov za podporo desetim do 15 tehnološko in komercialno najbolj perspektivnim projektom. Sklad bi v takšna podjetja vstopil kot lastnik in se po uspešnem zagonu podjetij delno dezinvestiral, kupnine pa nalagal naprej v nove tehnološke projekte.

Nadaljevanje sledi.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 13. decembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Kako do tehnološkega preboja in vzdržne rasti. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.