Silvestrski poljub volka, lovca in Rdeče kapice v eni osebi

Ko so Forresta Gumpa vprašali, zakaj teče, je odgovoril, da teče brez razloga. Vsaj tako mi je ostalo v spominu. Na simbolni ravni pa je tekel zato, ker se je boril sam s seboj. Njegova fizična pripravljenost je bila skoraj herojska.

Spomin je serijski manipulator, ki najbolj noro fikcijo pretvarja v najbolj fino realnost. Kar je tek vzbudil v Forestu Gumpu in magdalenice v Proustu, v meni prebudi glasba. V teh dneh se velikokrat spomnim glasbe, ki mi stiska grlo od neizrečenega hrepenenja. Toda obenem vem, da je hrepenenje gonilo vsakega človeka. Živim in čutim.

Moja prijateljica, ki je bila v študijskih letih nagnjena k hardrocku in metalu, je nekoč priznala, da ima rada pesem Blago onom ko te ima od Tonija Cetinskega. Na neki žurki sva se zaprli v sobo in poslušali ta komad. Še danes lahko prikličem v spomin tiste občutke.

Vsa ta glasba mi nekaj pomeni. Vrne me v neko drugo stanje. Čeprav ni vedno najbolj pametno, da preteklost na novo podoživljamo.

Murakami

Mojega teka pa ni navdihnil Forrest Gump, temveč japonski mojster romana Haruki Murakami.

S tekom sem znova začela po nekajmesečni pavzi. Tečem, da utišam misli in se bolje organiziram v življenju in efektivneje pišem. Oziroma da znova začnem pisati tisto, kar sem mislila dokončati že zdavnaj. Čeprav je moj mentor šel med zvezde in trenutno nimam želje, da bi fragmente svojega neobstoječega romana kazala komurkoli drugemu.

Tečem, ker se borim sama s sabo. Ko so dnevi tako kratki, da odhajaš od doma in prihajaš domov po temi, so bitke s samim seboj samo še hujše.

Božični prazniki so dodaten stimulus, ki se iz nakupovalne mrzlice lahko kaj hitro spremeni v sezonsko depresijo. Govorimo o skromnosti, toda kljub temu je to čas požrešno lačnih in nesrečnih. Ko vidiš, česa vse nimaš in kaj vse bi še hotel imeti.

Toda želje — kakršnekoli že — so triger, ki daje voljo in ljudi potiska naprej.

Alfi

Čeprav sta do novega leta še dva tedna, se skoraj vsako jutro spomnim na Silvestrski poljub Alfija Nipiča. Ta pesem po tradiciji prelamlja staro leto v novega. Toda letos se mi prvič ne zdi zlajnana. Strah me je namreč, da ne bom za novo leto nikoli več deležna ljubezenskega poljuba.

Moja prijateljica je zgrožena, ko ji razlagam, da sem bila zaljubljena samo enkrat in da ne verjamem, da še kdaj bom. Čeprav se mi včasih zazdi, da sem prerasla klasične vzorce romantične zaljubljenosti, ki ni nič drugega kot igra nedoraslega ega in v resnici ne pomeni veliko.

V zadnjih nekaj mesecih sem se o sebi in svoji okolici naučila veliko več kot prej v nekaj letih. Čeprav včasih pomislim, da se mi o mojem novem življenju samo sanja in si zaželim čim prej vrniti v prvotno stanje, pa vendarle vem, da ne morem začeti tam, kjer sem prej končala. Zgodba je nepovratna. Življenje ni generalka.

Po dobrem desetletju med drugim spet hodim na gledališke vaje. Spet se učim dihanja s prepono. V trenutkih pretirane sentimentalnosti do preteklega začnem dihati iz trebuha. To me pomirja.

Rdeči alarm

Pred nekaj dnevi sem stala pred semaforjem. Dolgo je svetila rdeča luč — ali pa se je samo čas pomešal s spomini. Nosila sem rdečo jakno. Napovedan je bil rdeči alarm. Dežja je bilo res obilo, toda veter ga je sušil nenavadno hitro. “Kdor namoči, tudi posuši,” mi je leta nazaj govorila mama, kadar sem se sekirala, ker je sveže oprano perilo namočil dež. Za dežjem se je zjasnilo in sonce je posušilo perilo.

Ta stavek se mi je nehote vtisnil globoko v spomin. Morda zato, ker ga razumem kot metaforo, da narava ne stagnira — in da se tudi stvari v življenju morajo pretakati in spreminjati. Kajti najhuje je obstati na mestu. Tako eni preživijo življenje, ne da bi v resnici živeli.

Sama pri sebi sem začela sprejemati, da sem volk, lovec in Rdeča kapica v eni osebi. Ker vsi imamo v sebi vse: čisto ljubezen in iskriv pogum, pa tudi morilske nagone, agresijo in jezo. Gre samo za odločitev, katera plat bo v nas prevladala. Na čem bomo gradili samega sebe.

Nihče ne trdi, da je lahko brusiti svojo osebnost ali postaviti most med vsemi platmi, ki so v nas. Lahko si morilec ali psihopat ali navaden občan kot tisti iz Guštijeve pesmi.

Na koncu bo verjetno tako ali tako vseeno. Toda danes ni vseeno.