Janez Janša ima lepe roke
Ste že videli Donalda Trumpa, kako pije vodo? Ali roke Boruta Pahorja od blizu? Ste. Pa ne bi bilo treba. Se vam ni nikoli zdelo vsiljivo in na nek način neprimerno prikazovanje javnih oseb, njihovih teles, v povečanem merilu in v visoki resoluciji?
Sam imam glede tega dve teoriji. Prva je, da gre v teh primerih za čezmerno poseganje v osebne zadeve oz. karakteristike posameznika. Druga pa, da je takšna izpostavljenost v skladu z globoko človekovo slutnjo o lastni božanskosti.
Najprej bom predstavil obe teoriji, zaključil pa bom s tezo o Janševih rokah.
Javne osebe so nam na fotografijah — recimo v intervjuju v Dnevnikovem Objektivu ali pa Sobotni prilogi Dela — vizualno dostopne celo bolj kot so dostopne same sebi ali njihovim intimnim partnerjem.
Fotografije in posnetki, ki prikazujejo obraze v nadnaravni velikosti, učinkujejo kot povečevalno steklo, zaradi česar se bralci in gledalci neprostovoljno znajdemo v vlogi kritičnih opazovalcev kožnih por pacientov/politikov.
Closeup
Najbolj nazoren prikaz vizualne pojavnosti homo sapiensa je včasih na televiziji bližnji posnetek Janševih ali Pahorjevih rok, ki jih kamerman hiperizpostavi do te mere, da so razločno opazni njihovi fiziološki detajli dlani, prstov in kožice okrog nohtov.
Da ne govorimo o obrazu, pri katerem je vse skupaj še toliko bolj občutljivo. Našim politikom dobesedno segamo v usta, skoraj dotikamo se njihovega jezika in ustne sluznice, opazujemo nitke njihove sline.
Resolucija novinarskih fotografij in posnetkov in kvaliteta njihove reprodukcije je tolikšna, da svojo informacijsko funkcijo prikazovanja resničnosti zamenjujejo s prikazovanjem nečesa, kar v dejanski resničnosti ni opazno in zato za sogovornika v neposredni interakciji sploh ne obstaja. Namesto nedolžnega vizualnega prikaza neke javne osebnosti dobimo prikaz človekovih fizioloških detajlov.
Ali to pomeni, da mora nekdo, ki se odloči, da bo šel v politiko, mirno sprejeti, da mu bomo volilci gledali v usta, dešifrirali skriti napis na poročnem prstanu in mu bolj ali manj zanesljivo napovedovali prihodnost iz življenjskih črt na njegovi desni dlani?
Pa kaj potem
Po drugi strani pa lahko rečemo tudi takole:
Pa kaj potem! Politikom in drugim javnim osebam včasih — ali celo ponavadi — prija njihova makrovizualna megaizpostavljenost! Morda pa jih ravno to dela dovzetnejše za poglobljeno razumevanje tiste narcisoidnosti, ki bi jo lahko po pravici imeli prej za duhovno vrlino kot pa za nezaželeno patologijo! Morda pa jih ta izpostavljenost vabi v globlje duhovno dojemanje samega sebe! Morda jih lahko zato imamo v nekem smislu za privilegirane!
Vsak človek se na nek način navdušuje nad samim seboj — tudi nad svojo fizično pojavnostjo. Nad tem, da je nekako celovit — in popoln.
Genij Tomaža Šalamuna je to odlično predstavil v pesmi Kdo je kdo. Moč te poezije in možnosti interpretacije seveda presegajo bornost pomenskega okvirja, v katerem jo izpostavljam. Naj jo vendarle navedem v celoti:
ti si genij tomaž šalamun / ti si sijajen ti si lep / ti si visok ti si velikan / ti si največji kar jih je kdajkoli živelo / ti si kralj ti si bogat / ti si genij tomaž žalamun / v skladu z naravo moramo priznati / ti si lev tebe zvezde spoštujejo / sonce se vsak dan obrača k tebi / ti si vse ti si gora ararat / ti si večen ti si zvezda danica / ti si brez konca in začetka ti si brez sence in strahu / ti si luč ti si nebeški ogenj / poglejte oči tomaža šalamuna poglejte veličastno svetlobo neba / poglejte njegove roke poglejte njegov pas / poglejte kako hodi poglejte kako se dotika tal / tvoja koža diši po olju / tvoji lasje so sončni prah / zvezde se čudijo kdo je zaščitnik neba / ti si ladja sredi morja ne uniči je veter ne vihar / ti si gora sredi ravnine ti si jezero sredi puste zemlje / ti si speculum humanae salvationis / ti si brodnik zla / ob tebi je vsaka luč preskromna ob tebi je vsako sonce mrak / vsaka opeka vsaka hiša vsaka mrvica vsak prah / vsako vlakno vsaka kri vsaka gora vsak sneg / vsako drevo vsako življenje vsaka dolina vsak prepad / vsako sovraštvo vsako jagnje vsako žarenje vsaka mavrica
In za konec še obljubljena teza: Janša ima lepe roke.
