Čakalne vrste so zato, ker je premalo seksi medicinskih sester
Plaz posmeha, ki se je v soboto vsul na odgovornega urednika Mladine Grego Repovža zaradi stavka, da so “čakalne vrste v veliki meri dokaz, [da] je zdravljenje dostopno celotni populaciji”, priča o podivjanosti, pristranosti, preobčutljivosti medijev in komentatorjev. Pa tudi o nespameti in nesposobnosti, da bi racionalno razumeli niti ne zelo komplicirane stavke oz. trditve.
Repovž je pod naslovom Ustavite medije v uvodniku v zadnji Mladini relativiziral to panslovensko zgroženost nad (domnevno) nevrednim, neučinkovitim, razpadajočim, finančno in kadrovsko podhranjenim, vase zagledanim in še skorumpiranim zdravstvenim sistemom. Le kako si je drznil?
Še več! Krivdo za ponarodele očitke ali že kar za nacionalno zdravstveno psihozo je pripisal (tudi) medijem, za katere je zdravstvo “priročna tema, zanesljiva tarča” ali — moja interpretacija — senzacionalizem: “ker vemo, da so na zdravje, bolečino in smrt vsi tako občutljivi”.
Zakaj čakalne vrste
Repovževa trditev, da so čakalne vrste posledica razpoložljivosti zdravstvenih storitev, ni zgrešena. Dostopnost zdravstva ni edini razlog za čakanje, ni pa seveda zanemarljiva. Čakalne vrste niso vedno daljše in daljše samo zato, ker je ministrica Milojka Kolar Celarc nesposobna — kar so Repovževi kritiki hoteli že milijontič slišati še od njega —, temveč tudi iz naslednjih razlogov:
- ker se prebivalstvo stara,
- ker ljudje nezdravo živijo,
- ker je premalo medicinskega osebja nasploh,
- ker je premalo medicinskega osebja za določene specializacije,
- ker je v proračunu premalo denarja za javno zdravstvo,
- ker finančni in organizacijski menedžment v zdravstvu ni optimiziran,
- ker imajo ljudje premalo svojega denarja za samoplačniške storitve
- in ker ga za to niso pripravljeni preveč potrošiti, če ga imajo.
Dejstvo je, da slovensko javno zdravstvo — niti s pomočjo privatne prakse za rezervo, ki je pod črto blažev žegen — ne zmore servisirati potreb populacije.
Ali po domače povedano: glede na preveliko število pacientov in primerov bolezni, glede na premajhno število zdravnikov, glede na premajhen budžet za javno zdravstvo, glede na premajhno kupno moč prebivalstva, glede na družbeno ponotranjeno idejo države kot vrhovnega zdravilca, glede na ozaveščenost ljudi o pomenu zdravja in pregledov ali preventive čakalne vrste žal ne morejo biti drugačne kot dolge, predolge.
Načeloma super
Med temi razlogi se skriva tudi to, kar pravi Repovž.
Zdravstvene storitve so so v Sloveniji razpoložljive tako rekoč vsakomur, ki zboli; vsakomur, ki misli, da je zbolel; vsakomur, ki misli, da bo zbolel; vsakomur, ki samo ne bi rad zbolel.
To je seveda načeloma super. Na strani izvajalcev zdravstvenih storitev se temu reče razpoložljivost za vse, na strani uporabnikov pa ozaveščenost in brezskrbno zanašanje — če že imamo skrbi z zdravjem — na to, da bo za nas (skoraj) brezplačno poskrbljeno.
Na žalost pa je iz zgoraj navedenih razlogov to tudi sistem, ki si ga ne moremo privoščiti. No, ne mi, ampak država. Država si ga ne more privoščiti, ker ga ne more (več) financirati. Ne na tak način, kot ga je financirala doslej. Ne takega sistema, na kakršnega nas je navadila. In ne s takim BDP, kot ga ima.
Mami, jaz bi tudi!
- Imeli bi univerze, pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da so profesorji podplačani.
- Imeli bi izobražene ljudi, pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da so diplomiranci podplačani ali na Zavodu (ali na Zahodu).
- Imeli bi medije, pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da so novinarji podplačani, uporabniki pa razočarani.
- Imeli bi bolnišnice in dovolj medicinskega osebja (in zdrave ljudi), pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da so zdravniki podplačani, pacienti pa za silo zaflikani.
- Imeli bi teatre in filme, pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da so umetniki podplačani.
- Imeli bi knjige, pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da so knjigarne, založbe in avtorji podplačani.
- Imeli bi Drugi tir in TEŠ 6 in druge potrebščine, pa si jih ne moremo privoščiti — razen tako, da jih gradimo leta in leta in jih preplačujemo.
- Imeli bi znanje, pa si ga ne moremo privoščiti — razen tako, da se zastonj učimo na napakah drugih.
- Imeli bi … — ne vem kaj vse, ampak si ne moremo privoščiti.
Pravzaprav je vprašanje, ali si sploh lahko privoščimo državo samo.
Problem zdravstva ni samó/sámo zdravstvo
Zdravstvo je med vsemi temi naštetimi problemi problem zase. Verjetno najhujši. Ker je odvisen od največ drugih problemov in podsistemov, na katere ministrica za zdravje nima vpliva. Jaz osebno bi bil zadovoljen, če bi za začetek popucala problem dobaviteljev oz. preplačevanja medicinske opreme.
Nočem je zagovarjati, ampak reforma zdravstvenega sistema je misija nemogoče.
Zdravstvo se ne sesuva zato, ker preplačila za žilne opornice nekdo pospravlja v lasten žep. To je moralni problem, problem za črno kroniko, ne zdravstveni problem.
Tudi se ne sesuva zato, ker vsake toliko kak pacient zaradi zdravniške napake umre. Ne sesuva se zaradi nesposobnih ministrov in ministric in zaradi zdravstvenih lobijev in krize menedžmenta v UKC ali ZZZS.
Sesuva se zato, ker so ljudje vedno bolj stari in bolani in ker ni dovolj zdravnikov. Problem zdravstvenega sistema je tudi demografski in izobraževalni problem. Lahko bi ustanovili še dve medicinski fakulteti — če bi si ju lahko privoščili —, počakali še nekaj let, da novi zdravniki diplomirajo in opravijo staž, in upali, da se do takrat ne bo vse sesulo.
Vzporedno s tem pa bi lahko naredili tudi sociološke analize, kakšna je ali bo družba, v kateri je toliko ljudi zdravnikov in toliko ljudi bolanih.
Neka rešitev gotovo obstaja
Jasno je, da je reforma zdravstva nujno potrebna, ampak kako to narediti?
Prehuda liberalizacija oz. prevalitev stroškov na jetra zavarovancev bi ljudi pognala na ulice — ali bog ne daj na oni svet —, ohranjanje socialnega ali celo socialističnega statusa quo v zdravstvu pa bi tudi pomenilo propad, samo na malo bolj dostojanstven način.
Neka rešitev gotovo obstaja — a kakršnakoli že je ali bo, bo trajala desetletja. Ker spremeniti slovensko zdravstvo pomeni spremeniti Slovenijo sploh in v celoti. Na vseh področjih.
Spontano orkestrirani napad na Grego Repovža, ki si je drznil povedati resnico, da so čakalne vrste predolge tudi zato, ker je obstoječi sistem “predober” — ali če hočete, preveč idealističen in idealen, da ne rečem naiven in preveč dobronameren, socialističen —, je samo dokaz, da celo navidez pametni ljudje ne znajo več dvakrat prebrati, dvakrat premisliti — in prebrati za sabo, ko nekaj napišejo.
Lepo in prav je biti kritičen do oblasti, ampak to nam ne bi smelo zamegljevati razuma in zmožnosti trezne presoje.