Sveti mož ustanavlja politično stranko iz balinarskega kluba [odlomek]

Zakaj pa ne bi enkrat objavili odlomka iz dramskega teksta? Še posebej takšnega, kakršen je Sveti mož Mileta Koruna v SNG Drama Ljubljana v režiji Matjaža Zupančiča?

Za kaj gre?

“Igra Mileta Koruna izhaja iz tradicije meščanske drame in prikazuje majhno, zaprto družbo, […] izpraznjeno smisla in dezorientirano. Družinsko zgodbo avtor postmodernistično prekinja z absurdističnimi, ludističnimi in satiričnimi dialogi, ki kolobarijo od intimnih do političnih intrig. Skoz ves ta ‘postmeščanski igrokaz’ pa se vleče motiv domnevno obstoječega svetega moža, ki postaja iz prizora v prizor jasnejša metafora izgubljenosti,” piše v gledališkem listu sam režiser.

Bizarna izmišljotina

“Osrednja prota­gonistka igre Erika Aškerc že od samega začetka poskuša dopovedati, da svetega moža ni, da si ga je izmislila v trenutku nepremišljenosti, da bi preizkusila, ka­kšen učinek bo imela njena bizarna izmišljotina na obrekljivo znanko, konkurentko za predsednico lokalne­ga balinarskega kluba. Toda že na samem začetku je pre­pozno za kakršnokoli zanikanje,” pa piše ibidem dramaturginja Darja Dominkuš.

Potem pa sta tu še vsaj dve kritiki:

“Sveti mož je prismojeno vzvišena mešanica bogaboječe ironiziranega cankarjanstva, dramatike absurda, psihologiziranja Dušana Jovanovića, Becketta, Ionesca, televizijskih limonad, self-help literature, črne kronike in drugih medijskih neumnosti, Kersnikove Jare gospode, gentrificiranih čudaštev tipa Dogodek v mestu Gogi — vse skupaj pa na jezikovno-konverzacijskem nivoju, vrednem samega Milana Jesiha iz njegovih najboljših radijskih iger ali poezije,” pišemo na Fokuspokusu.

“Sveti mož se pretvarja, da se suče okoli relevantnih vprašanj našega izpraznjenega in izgubljenega sveta, a je brez trdnejšega režijskega oprijema le kliše ironično-kritičnega gledališča, ki se skriva za svojo ‘post-meščansko’ absurdno zamotano podobo,” pa ocenjuje Delo.

Težko je bilo izbrati najbolj reprezentativen odlomek. A kakorkoli, to hitro preberite, potem pa hitro v Dramo. Po predpremieri in premieri prejšnji petek in soboto (1. in 2. decembra) so bile ta teden že tri ponovitve, naslednja pa bo spet naslednji četrtek (21. decembra).

Erika Aškerc, roj. Kopitar, podjetnica (Silva Čušin); Melita Prešeren, služkinja (Vanja Plut); Magda Šturmhalter, prijateljica (Saša Pavček); Vera Aškerc, Erikina starejša hči (Barbara Cerar); Nina Aškerc, Erikina mlajša hči (Pia Zemljič); Žan Govekar, sosed (Jurij Zrnec); Emil Strošek, akademski slikar (Gregor Baković); dr. Herbert Pohlin, Verin zaročenec (Gorazd Logar); inž. Evgen Aškerc, Erikin mož (Aleš Valič); Gorazd Aškerc, Erikin sin (Primož Vrhovec); Jaka Čop, lokalni novinar (Rok Vihar); Olaf Rasmundsen 1, agent Interpola (Gregor Baković); Olaf Rasmundsen 2, agent Interpola (Jurij Zrnec).

Mile Korun: Sveti mož. Prvi del, 5. prizor

Vera: Mama, poglej Nino.

Erika: Kaj je z njo?

Vera: Poglej jo!

Erika: Gledam jo!

Vera: A ti kaj veš o njej … a ti ona sploh kaj pove o sebi … o sebi in o svojem življenju … recimo kaj dela, kako in o čem razmišlja, s kom se druži?

Erika: A je noseča?

Vera: Jaz bi rada, da se pogovorimo z Nino.

Nina: Z mano … o čem bi se pogovarjali z mano?

Vera: To, kar ti zadnje čase zganjaš …

Nina: Kaj zganjam?

Vera: To, kar ti zganjaš … se tiče vseh nas, cele družine …

Erika: Vera, ne pretiravaj, bog se te usmili! Tvoje erotične prigode pa res nikogar ne ogrožajo … mogoče Herberta? Oprosti, Herbert!

Vera: Ne, mami, ne gre za to! Nina nam ne grozi z erotiko, temveč s politiko …

Erika: S politiko, kako pa to? S politiko pa že ne …

Vera: Mami in oči, pogovorit se moramo, resno se moramo pogovorit z Nino, zato ker Nina … ker se pripravlja, da bo kradla in ropala!

Erika: Kaj bo Nina?

Evgen: Ali je kakšno reč že ukradla?

Nina: Govoriš neumnosti!

Vera: Zapletla se je v organiziran politični kriminal.

Nina: Ja, kaj pa ti je, sestrica draga … blede se ti! A si mogoče ljubosumna?

Vera: Ne gre za to, Nina, ne gre za to! Želim, da se pogovorimo o tvoji ilegali …

Nina: O čem?

Vera: O tem, kar skrivaš …

Nina: Skrivam, jaz? Kaj pa naj bi skrivala?

Vera: Ilegalo se greš!

Nina: Kakšno ilegalo?

Vera: Nekakšen odpor zganja, proti državi!

Nina: Jaz … odpor proti državi? Sanjaš!

Vera: Moje informacije so točne … in zanesljive! Žal!

Nina: Odkod pa jih imaš, te zanesljive in točne informacije?

Vera: Od Herberta!

Nina: A … od Herberta? Ne verjamem …

Vera: Herbert, povej ji!

Herbert: Oprostite, Nina … Vera govori resnico!

Nina: Kakšno resnico!

Herbert: Na žalost je vse res!

Nina: Odkod pa vi veste?

Herbert: Od prijateljev … imam velik krog znancev, Nina, različnih ljudi … Tudi takih z ministrstva … Opozorili so me, ker vejo za mojo zvezo z vašo družino … Zadeva je nevarna, Nina … lahko vas aretirajo in obsodijo, lahko vas zaprejo!

Nina: Iz muhe delata slona!

Herbert: Stvar je veliko resnejša, kot si mogoče predstavljate!

Nina: Nič ni resnejša … mi se ne gremo nič takega … naš krožek je samo debatni klub … krožek preprostih in dobronamernih kričačev … nič drugega!

Herbert: Tisti, ki imajo na skrbi varnost države, so prepričani, da je krožek samo krinka, oni mislijo, da se pod masko vašega kluba pripravljate na kraje in ropanja državne imovine …

Nina: Nebuloze! Fantazije …

Herbert: Gre za kriminalno in politično delovanje, Nina!

Nina: Pa kaj, saj to vsi počnejo! Vsi kradejo in poneverjajo, a ni res? In politično delujejo. Nam, ki smo brez služb in brez dela, pa očitajo, da smo lenuhi in goljufi … vsi politiki kar vsevprek govorijo, da krademo pri socialnih pravicah … da se nam ne da delat, da se delu izogibamo … To je čista politična demagogija! Nobenih socialnih pravic nimamo več … vse so nam vzeli! Polovica slovenskih družin živi v revščini! V goli revščini! Kapital in politika sta uničila državo, a ne vidite, a ne čutite katastrofe, ki jo povzroča ta … ta … kretenski neoliberalizem?

Evgen: Nina!

Nina: Zakaj ste vsi utihnili? A se mogoče ne spodobi govorit o krizi in revščini … v meščanskem salonu in ob čaju iz srebrnega samovarja?

Evgen: Kaj je, Nina? Nam lahko razložiš … to svoje govorjenje? Kaj se greš … kam nas pa hočeš zapeljat, ljubica?

Nina: Nikamor vas nočem zapeljat, oči, jaz hočem samo pravico, da mislim s svojo glavo … samo to, nič drugega!

Evgen: Čakaj, čakaj … stvari res niso tako preproste, Nina! Saj nisi neumna …

Erika: A prav dojemam? Vera pravi, da bi vi radi to … po vašem mnenju skaženo in skvarjeno družbeno stanje izboljšali s kriminalom? Kako pa?

Nina: Oh, saj ni vredno besed!

Erika: Povej, no! Kaj zdaj kuhaš mulo?

Nina: Treba je nekaj naredit, ne pa samo čakat in čvekat … S kriminalom so nam državo ukradli, s kriminalom si jo bomo vzeli nazaj! To je to! Zob za zob in nič drugače! Glavo za glavo! S pestjo naravnost v gobec! Za življenje nam gre! Vse to, kar počnemo, je … samoobramba, a ne vidite? Vse, kar se gremo mi, ni nič drugega kot zakonita zaščita življenja!

Vera: A jo slišite, a jo slišite, kaj govori? Oči, a slišiš?

Herbert: Za način gre, gospodična Nina … a ne gre za način?

Erika: Pustite ji, da razloži!

Evgen: Saj vendar ne morete … zoper naravo, zoper evolucijo, zoper vse zakonitosti tega sveta … Vi vendar ne morete z revolucijo nad kapitalizem …

Nina: Zakaj pa ne, oči? Kdo pravi, da ne? Kdo se bo pa postavil za nas? Kdo? A ne vidite, da postajamo policijska država? Bogati nas nadzirate, bojite se za svoje riti! Bojite se za svoje nakradene milijone! Poglej se, oči … poglej se, poglej se … v šipe svojega mercedesa se poglej … kaj vidiš tam, kaj? Karikaturo človeka! Ti pridigaš o potrpljenju … govoriš o toleranci, o solidarnosti in o drugih moralnih in etičnih vrednotah! Groza! Kakšna ironija, kakšna prekleta, v nebo vpijoča svinjarija! Lačni in revni naj stradajo v svoji moralni in etični drži, medtem ko se bogati sončijo v svojih grehih in zlorabah. Le poglej si našo sosesko, oči … poglej razkošne vile, graščine, avtomobile in jahte … Jaz si nič ne izmišljujem! Samo oči je treba odpret … Dve poti sta, samo dve poti … ali crknemo ali se upremo! Vse drugo je očitno zavajanje in slepilo, politika kapitala! To je menda jasno ali se ti zdi, da ni?

Evgen: Družbe ne moremo spreminjat z nasiljem … v današnjem času že ne!

Nina: Kako pa, oči, kako pa naj? Povej mi kako? Ali crknemo ali se upremo!

Vera: Ona kar rine in rine naprej … z glavo skozi zid … Prav nič ji ni mar za nas!

Herbert: Zdi se mi, da se vse vrti okoli tega, kako si predstavljate odpor, Nina? S krajo? Z nasiljem? A resnično mislite, da s kriminalom lahko kaj dosežete?

Nina: Predvsem si je treba upat! Drznit! To! Treba se je prepustit skrajnosti! Tvegat je treba!

Evgen: A tudi, če gre za življenje, Nina?

Nina: Tudi … če ne gre drugače!

Vera: Ti sploh ne pomisliš na nas! Ti se brigaš samo zase …

Evgen: Ti si vendar privilegiran sloj, ti si skozinskoz tipična meščanska punčka! Ti sama sebi grozovito lažeš, ljuba moja!

Nina: In kaj zato, oči … si mislil, da mi boš s tem zaprl sapo? Jaz sem res meščanska punčka, res … nisem pa milijonarka … jaz živim v revščini …

Evgen: Ja? Od kdaj pa živiš v revščini, Nina … a veš, koliko me staneš na mesec?

Nina: Vse ti bom vrnila, oči, vse ti bom vrnila … in zraven ti bom zažgala hišo!

Erika: O, hiše pa ne, hiša je moja, Nina … hiše se ne dotikaj!

Nina: Ljudje so ustrahovani, a ne čutite? A ne vidite? Tisti, ki so revni, se bojijo vsega … prestrašeni so do dna duše! Moramo jih opogumit! Treba jih je zbudit … preveč pohlevni so, preveč ponižni in ubogljivi! Morajo se postavit za svoje pravice. Mi moramo svoje pravice zahtevat, mi moramo grozit … strašit, če je treba … izsiljevat, če nič drugega ne pomaga! Mi moramo postat gverila!

Evgen: Gverila? Kakšna gverila?

Nina: Idejna gverila!

Evgen: Idejna? S kakšno idejo pa?

Nina: Z idejo socialne države. Naš cilj je, da bi se v tej državi vsi dobro počutili. Da bi bili vsi srečni …

Evgen: Vsi srečni! Ja, Nina, kaj ti pa je, daj no!

Vera: Same fraze, Nina!

Nina: Kaj se mi režite … bomo videli, kdo se bo na koncu smejal!

Evgen: Nina, vse, kar je prav …

Nina: Popolnoma resno govorim, oči, mi zahtevamo samo svobodo, bratstvo in enakost … samo to, oči, samo to, kar nam je priborila meščanska revolucija že pred dvesto leti! Nič več kot to! Francoska revolucija! Pred dvesto leti!

Evgen: Gverila pomeni državljansko vojno!

Nina: Tako je!

Evgen: A smo v državljanski vojni, Nina, povej mi, a smo v državljanski vojni?

Nina: A nismo, oči, povej mi, a nismo?

Evgen: Oh!

Herbert: Veste kaj, Nina, meni se zdi, da hudo pretiravate … poglejte po mestu, pojdite na sprehod ob reki, poglejte v Tivoli … pojdite na Rožnik … ljudje so mirni … tudi veseli. Ne rečem, da ni nobenih problemov, so … so hudi problemi, so, ampak …

Nina: Herbert, žal mi je, ampak vi nimate pojma … Vi ste slepi! Vi niti ne slutite, vi si ne morete niti predstavljat, kaj je v predmestjih in na kmetih … tam se nihče ne sprehaja, tam ni nihče miren in vesel! Vi ničesar ne veste o tem, kako ljudje tam živijo … kako tam trpijo! V kakšnih stiskah, v kakšnih nemogočih razmerah živijo! Posebno otroci, ki so lačni, Herbert, otroci so lačni! Ko bi vi to videli, tudi vi ne bi mogli zadržat jeze! Pa televizija najhujše bede sploh ne pokaže … si ne upa! Družba, v katero so nas spravili, je … krivična! Brutalno zajebana! Nekaj je treba naredit, ne pa samo zijat skozi okno!

Herbert: Se strinjam, ampak kaj? Kaj predlagate?

Nina: Bogati kradejo revnim! Mi krademo bogatim!

Evgen: Kaj pa, če so revni zato revni, ker se ne trudijo? Morda bi se morali malo bolj zagnat za zaslužkom!

Nina: Kaj, kaj … zagnat za zaslužkom? Kaj pa čenčaš, oči! Govoriš kot kakšen zaklet kapitalist!

Evgen: To tudi sem, ne tajim!

Nina: Priznaj raje, da nas vi, kapitalisti, mizerno plačujete, izkoriščate nas … predvsem tiste, ki smo pripravljeni prijet za vsako delo … pod vsakimi pogoji, bolj se zagnat za zaslužkom? Ko to slišim, se mi obrača želodec! Včasih se mi zdi, da bom počila od jeze, še zdaj se vsa tresem! Ne maram te!

Erika: Nina, kaj je z organiziranim kriminalom?

Nina: Ah, nič!

Erika: No, nekaj je …

Nina: Ne, nič ni!

Erika: Ti mi povej, Vera!

Vera: Vlamljali bodo, kradli in ropali! Organizirali so se … V neke ilegalne grupe … a ni tako, Herbert?

Herbert: Žal je res.

Erika: Kaj je s tem, Nina? Kdo je organiziran?

Nina: Ah! Nič!

Erika: Zakaj boste kradli in ropali?

Nina: Kdo pravi, da bomo kradli in ropali?

Erika: Rekla si … zob za zob, Nina!

Nina: Družba je bojišče! Mi smo gverila … v državljanski vojni smo. Na eni strani imamo bogate, na drugi revne. Vsako bojno polje pa ima svoje postojanke! Napadali bomo ključne postojanke kapitala, to bomo!

Evgen: Ključne postojanke kapitala … kaj to pomeni? Banke … zavarovalnice … pošte, podjetja in kapitalske družbe … industrijske objekte?

Nina: Izbor je zelo širok!

Herbert: Kako boste napadali? Z orožjem?

Nina: S pištolami in maskami, s čim pa? Z brzostrelkami, ane? Kako se pa to dela? Imamo strelske tečaje … imamo strategijo! Imamo računalnike … imamo svoje hekerje! Jaz zdaj treniram boks …

Herbert: Imate že kakšno postojanko v načrtu?

Nina: Imamo.

Herbert: Katero?

Nina: Jih boste posvarili, Herbert?

Herbert: Ne bom!

Nina: Potem boste sokrivec!

Herbert: Pa bom!

Nina: Oho! Bravo, Herbert!

Herbert: Katero postojanko boste napadli?

Nina: Nas ne boste izdali?

Herbert: Ne! Katero postojanko boste napadli?

Nina: Naj vam povem?

Herbert: No!

Nina: Moderno galerijo!

Herbert: Moderno galerijo! Moderno … Eh! Za nos me vlečete, Nina, dajte no!

Nina: Res! Napadli bomo Moderno galerijo in pobrali vse slike z revolucionarno tematiko …

Herbert: Slike, kakšne slike?

Nina: Vse slike z revolucionarno tematiko!

Herbert: Zakaj pa to?

Nina: Zato, ker moramo najprej pomest pred svojim pragom, Herbert, razumete? Vse revolucionarne slike bomo pregledali in zložili na kup … Potem jih bomo prepeljali na Rožnik in vse skupaj zažgali! Za prvega maja!

Herbert: Zažgali? Kaj pa govorite! Vse slike z revolucionarno tematiko … sežgat! Zakaj pa?

Nina: Zato, da nam ne bodo očitali kontinuitete, Herbert, zato! Nobene povezave s prejšnjimi gibanji nočemo. Mi se odrekamo vsem tradicijam … in revolucijam, vsem prekletim zaslugam in privilegijem. Mi smo nekaj čisto novega, ne samo drugačni obrazi … mi smo predvsem nove glave. Mi smo novi možgani! Mi smo oboroženi z digitalno tehnologijo … Ne se mi smejat! Nobene pravice nimate, da se mi takole režite v fris …

Evgen: Oprosti, ampak to nima smisla, Nina! To je čista smešnica … skregana z zdravo pametjo!

Nina: Kaj pa je zdrava pamet, oči? V teh razmerah? Kaj je zdrava pamet? Mi smo prisiljeni delovat s pozicij nemogočega …

Evgen: To je posledica obupa!

Nina: Je, oči!

Evgen: Nobene zdrave razsodnosti ni v tem!

Nina: Ni, oči!

Evgen: To je absolutna neumnost!

Nina: Je, oči!

Evgen: Potemtakem je vaš upor čisti nesmisel … vse to je noro, smešno in neumno … to je norčevanje!

Nina: Norčevanje, res? Kaj pa pravite vi, gospod doktor Herbert Pohlin?

Herbert: Jaz podpiram vaš upor.

Nina: Podpirate! S čim?

Herbert: Kako s čim?

Nina: Ja, s čim?

Herbert: Z nasilnimi akcijami se ne morem strinjat!

Nina: To je vaša pravica!

Herbert: Vendar sem z vami … na vaši strani sem!

Nina: Lepo! Bomo vzeli na znanje! Zame je ta pogovor končan … Uživajmo naprej v miru in tišini … z ruskim čajem v zajebanem meščanskem salonu …

Herbert: Vse vas bodo polovili … Aretirali vas bodo … aretirali kot teroriste! Gotovo so vas že izvohali! Njihova služba vam diha za vrat, Nina! Svojega človeka imajo v vaši grupi … Nikar se ne zanašajte, to so profesionalci, oni vedo, kako se te stvari pospravijo. Nastradali boste!

Vera: Kaj pa počneš … Herbert, kaj ti pa je?

Herbert: Kaj počnem … kaj počnem …

Vera: A se res strinjaš z njimi?

Herbert: S kom?

Vera: Z Nino in z njenimi kriminalci … Z gverilo …

Herbert: Nobene pravičnosti ni!

Vera: Kakšne pravičnosti?

Herbert: Ni je v vsem tem, kjer smo zdaj … v družbi … v situaciji … v krizi … vse skupaj je zmeraj bolj … razdeljeno in razdejano! Ta … neustavljivi prepad med revnimi in bogatimi … Privatna lastnina je bistvena napaka!

Vera: Kar nehaj s tem, Herbert, kar nehaj s to … cmeravo filozofijo!

Herbert: Nikjer ni smisla, samo vsesplošna anarhija, neukrotljiv pohlep … Vsem je za vse vseeno! Nobene etike ni več, nobene etike!

Vera: In kaj potem?

Herbert: Nino je treba prepričat, moramo jo pripravit do tega, da bo … Vaše akcije so čista levičarska zabloda … povsem nekoristne! Škodljive so!

Nina: Kje pa je izhod … Po vaše?

Herbert: Kaj pa vem … Nina, a ni vse to vaše … rogoviljenje, vsa ta diletantska igra z gverilo samo iluzija … prazne marnje, romantika … idealizem, gledališki oder?

Vera: Tako je! Njeno šopirjenje je … samo maškarada razvajene … meščanske scrkljanke!

Herbert: Ja, že! Ampak ali imamo pravico, da uničimo njeno vero, recimo njeno vizijo boljšega sveta, pa kakorkoli si jo že predstavlja … V čigavem imenu, se vprašam, v čigavem imenu!

Vera: To tvoje mevžasto jadikovanje je … je čisti nonsens …

Herbert: V njihovi gverili je nekaj etičnega, ali ni? Zame že!

Nina: Bravo, Herbert! Herbert, rada vas imam!

Vera: Nehaj s tem, Nina … nehaj se zajebavat, ti pa ji nehaj nasedat … njena bedna revolucija je navadno komunistično sranje in amen! To … to tvoje slaboumno odobravanje njenih bedarij pa je čisti kretenizem!

Herbert: Kako pa govoriš z mano?

Vera: Pa ti … kako pa ti reagiraš na moje pripombe?

Herbert: Oprosti … jaz …

Vera: Ja? Kaj pa jecljaš … mevža! Povej, kako mi lahko pametno razložiš svoje strinjanje z njenimi traparijami?

Herbert: Meni ni treba nič pametno razlagat, Vera! Jaz lahko tudi … neumno grem! Sam bom našel ven … Niti vrat ne bom zaloputnil!

Vera: Jebi se, idiot!

Erika: Vera!

Herbert odide, Melita nastopi.

Melita: Gospa Erika, večerja je na mizi!

Nina: Počakajte, Herbert, počakajte! Takoj bom nazaj, mami! Vrnem se na večerjo, lačna sem … kruli mi v želodcu!

Vera: Nina! Usedi se in lepo miruj! Ne boš tekala za Herbertom … ker dostojni punci se to ne spodobi!

Nina: Ti mi nimaš kaj ukazovat … a misliš, da te bom ubogala? Kdo pa si ti, da bi me takole komandirala … jaz delam, kar jaz hočem! Spravi se stran od vrat!

Vera: Ponižuješ se pred moškim! Kaj nimaš nobenega ženskega ponosa …

Nina: Ti nimaš ponosa!

Vera: Poslušaj me, trapa neumna! A veš, kaj je Herbert, a sploh veš, kdo je?

Nina: Herbert je vljuden, občutljiv in … prijeten fant, rada ga imam!

Vera: Herbert je ovaduh … policijski špicelj, Nina! Poslali so ga, da vohuni za nami! To je Herbert, kaj si pa mislila? Prislinil se je k nam … zaradi očija in njegovih sumljivih poslov … vohlja in sprašuje, zdaj je pa naletel še na tvojo ilegalno združbo in …

Nina: Ne verjamem … ti si rojena lažnivka!

Vera: Vprašaj očija!

Evgen: Je, je, Nina … Vera ima prav! Naši ga že poznajo, opozorili so me …

Nina: A je res policaj?

Evgen: Sedi, Nina! Sedi in poslušaj …

Melita: Večerja je na mizi, gospa Erika!

Nina: Lačna sem … kruli mi v želodcu! A grem lahko vsaj večerjat!

Erika: Zvoni. Kdo bi pa hodil ob tem času? Poglej, Melita, prosim! Povej, da smo pri večerji … Kaj pa jim je?

Melita odide.

Vera: Kdo pa tako noro zvoni …

Melita se vrne.

Melita: Neki neznanci so, gospa Erika! Kaj naj jim rečem?

Erika: Kakšni neznanci, odkod … kaj pa hočejo?

Melita: Svetega moža, gospa Erika!

Erika: Ne me dražit še ti, Melita! Ne se norčevat iz mene …

Melita: Res! Svetega moža hočejo … Več jih je!

Erika: Zdaj imam pa tega zadosti, z mano se danes ne bodo več zafrkavali, jaz jim ne bom več za osla! Koliko jih pa je?

Melita: Kakšnih trideset ali pa malo manj … Zastave imajo, gospa Erika … zastave in transparente nosijo … Kaj naj jim rečem?

Erika: Kaj govoriš, kakšne zastave … kakšne transparente?

Melita: Kaj naj jim rečem?

Erika: Čakaj, jim bom jaz povedala … Kje ima Evgen svoje palice za golf? Evgen, kje imaš palice? Melita, daj mi … dedkovo šnelfajerco, v kleti je!

Žan nastopi.

Erika: Žan? Kaj je, odkod pa ti … a je vse tole tvoje maslo, a ti organiziraš tole sranje pred mojimi vrati? Kaj pa vpijejo?

Žan: Erika, začelo se je … začelo se je! Gremo na cesto, Erika! Govor … hočejo, da govoriš … Mi smo naš balinarski klub preimenovali v politično stranko, mi smo zdaj politična stranka, Erika! In ti si naša predsednica!

Erika: Ne ga srat, Žan! Nikamor ne grem … jaz že ne! Pusti me! Predsednica!

Žan: Ne, Erika, ne … moraš sprejet, moraš sprejet! Vesoljna mutacija … to je program naše stranke, ti si ga odkrila, ti si ga razkrila … zdaj moraš ta program aplicirat na naše razmere! Vesoljna mutacija, mutacija plus … to je to! To je vstajenje! Hočejo govor!

Erika: Žan, lepo te prosim, ne nori! Jaz tega ne znam, ne morem … ne vem, o čem naj govorim! Ne morem kar nekaj …

Žan: Povej tisto, kar si rekla Agati … tisto, kar ti je povedal sveti mož!

Erika: Takrat sem bila pijana …

Žan: Nič za to, Erika, nič za to … ti samo … stopi pred ljudi, poglej v te razgrete obraze, v njihove zamegljene oči, pa boš takoj … takoj ti bodo besede kar letele iz ust …

Erika: Kaj me rineš! Pusti me!

Žan: Izvoli, Erika, samo naprej, samo naprej! Ti si naša predsednica! Kar korajžno! Mi smo … stranka mutacije plus …

Žan in Erika odideta. Zastor.