Knjiga najde človeka. Pripravljenega ali nepripravljenega.

9.12.2017 / 06:08 Komentiraj
Zadnja stran. Ta je našla mene. Občasno sem ga brala v Sobotni. Aleša Debeljaka. Včasih se vračam k njegovim zapisom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tistega jutra se je čez ulico naredila rjavo siva meglica. Ko sem vstajala, sem v zraku začutila vlago, ki se je širila od oken do postelje v majhni garsonjeri. Pes se je že skobacal iz svojega ležišča do posode pri pralnem stroju in veselo mahal z repom. 

Spomnila sem, da sem spet pozabila obesiti perilo. Brrrr, mrzle ploščice. Vsaj lepe so in lahko jih je čistiti.

Opečnato rdeča tla in temno rjave stene, nekaj belih knjižnih polic. Druge knjige so zložene na dveh robovih sten nasproti okna. Kuhinja z dvema barskima stoloma ob oknu in visoki polici med njima. Tu vsako jutro popijem kozarec sveže stisnjenega pomarančnega soka, preden se odpravim v službo.

Spet bom pozna, hitim obešati perilo. Spet toliko ljudi. Ves dan. Pisarna, sestanek, ob 10:30 meeting na drugem koncu mesta, še en sestanek v drugem mestu, kosilo z nekdanjim sodelavcem, obisk prijateljice v bolnišnici, konferenca o marketingu 3.0 blizu doma.

Sem kaj pozabila? Urnik imam, ključi so, pes je sit, perilo obešeno. Še enkrat pomislim in grem.

Inspiracijsko predavanje

Ura je 9. zvečer. Zraven dvorane, kjer bi se morala udeležiti konference, se odvija manjše inspiracijsko predavanje. Za 15 minut sem prisluhnila. Ko zdaj razmišljam, se po pravici povedano ne spomnim, kaj točno je gospod razlagal. Vendar je ostalo v meni. 

Konec dneva, pomislim. Izstopim na ulico in se odločim, da grem peš. Rahlo piha, oblečena sem v krilo in precej tanke žabe. Globoko vdihnem in izdihnem. Iste trgovine, južnjaška hrana, odločim se, da zavijem desno in grem proti domu po drugi poti kot običajno iz tega dela mesta.

Bi se opogumila in šla sama na pijačo? Koga naj kličem ob tej pozni uri?

Hodim naprej in na ulici vidim fanta z majhnim psičkom. Po nekaj ulicah vedno bolj čutim utrujenost v koraku in težo dneva v mislih. Dvomov, da grem domov, sicer nikoli ni bilo.

Tam je mir

Všeč mi je moj mali prostor. Tam je mir, vse je na dosegu roke. Tudi knjige. Redno jih kupujem, toda marsikatere v zadnjem času žal ne preberem do konca. Malo je takšnih, ki me potegnejo, se me dotaknejo. Pomislim, da že nekaj mesecev nisem kupila nobene. Jutri bom šla v knjigarno in nekaj poiskala.

In sem šla. Vonj svežih knjig, ki vabijo v objem, je neprecenljiv.

Mislim, da knjiga najde človeka. Pripravljenega ali nepripravljenega. Ta je našla mene ob pravem času. Občasno sem ga brala v Sobotni prilogi Dela. Aleša Debeljaka namreč. V knjigi Zadnja stran so zbrane njegove kolumne. To so zapisi, h katerim se v določenih trenutkih vračam.

Konec januarja bo dve leti, odkar ga ni več med nami.

“Premočrtna ravnodušnost”

Eden mojih ljubših Debeljakovih citatov je naslednji:

“Škoda za svetlobo, ki se redko, preredko pojavi skozi meglico nad gladino, časa je malo, prostora ne dam, nujno potrebujem elegantni lok. Bil sem tam: če hočeš reci temu kraj privatnega spomina, če hočeš, konec poti.”

Slovenci malo beremo. Zelo malo. To je škoda. Ampak kot pravi Debeljak:

“Brez upanja na boljši svet, naj bo še tako neizrekljivo utopičen, imamo namreč pred seboj zmerno do pretežno klavrno izbiro: predamo se lahko premočrtni ravnodušnosti ali prav takemu cinizmu.”

Aleš Debeljak: Zadnja stran. Predgovor: Ali Žerdin. Delo, zbirka Cvetober, 2017. ISBN 978-961-6570-66-4, 205 strani, 18,90€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE