Korunov Sveti mož kot Hlapci 2.0: update samozadovoljne samokritičnosti

107 let po nastanku in 99 let po prvi uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev — in dobra dva meseca po zadnji — smo dobili Hlapce 2.0, updatane za današnje Slovence. Pod naslovom Sveti mož smo dobili veliki slovenski tekst, ki do zadnjega in brez ostanka povzema vse to, kar je (bilo) treba vreči temu narodu na začetku 21. stoletja v obraz. Ker je stare Hlapce že preveč ponotranjil kot samozadovoljno samokritično, četudi resignirano karikaturo.

Drama Mileta Koruna — ki jo avtor sam ironično varljivo, toda v nulo točno cinično podnaslavlja kot “postmeščanski igrokaz” — je komad, ki današnjim rojakom ne bo všeč. Pa ne samo zato, ker so minili časi velikih nacionalnih literarnih (ali dramskih) korifej kot pred 100 leti. Ne samo zato, ker resnica boli.

Ne. Ta drama jim ne bo všeč zato, ker resnice ne bodo razumeli. In prav je — če že ne logično —, da je ne razumejo. Ker to je velika slovenska drama za naslednjih 100 let. Dokler ne bodo resnice spet ponotranjili.

Klobuk, čevelj in trači

Širi se glas, da pri Aškerčevih živí “sveti mož”. Ker da ga ne pustijo v salon, se je prisiljen skrivati na stranišču. Pravijo, da je nekakšen budist — sicer “po materi Slovenec”, hvala bogu! —, ki bi se naj od kdo ve kod pritepel k dobro situirani, dasiravno disfunkcionalni družini z bogatim asortimanom okostnjakov v omari.

Edina materialna “dokaza”, da sveti mož obstaja, sta pošvedran čevelj in klobuk — domnevno njegova —, zato pa kroži tem več tračev. Razburljiva in enigmatična novica se z vedno več nepreverjenimi porobnostmi širi po mestu ali vsaj krogu družinskih znancev in satelitov/parazitov. Vsi o njem vse vejo.

Izkaže pa se, da si je svetega moža iz čiste zdolgočasenosti in prebujne domišljije izmislila alternativna glava družine, nekoliko blazirana Erika Aškerc.

Toda njen demanti nič ne zaleže. Celo njej sami bi se dopadlo, če bi sveti mož res obstajal. Ampak nič hudega, če ne. Glavno, da se o njem govori in da je ona v središču zaslužene pozornosti.

Glas se širi naprej in priteguje v njihov meščanski salon z lepimi tapetami in pasent fotelji vsakršne modele od sosedov in slikarjev pa do novinarjev in agentov Interpola. Z njenimi tremi odraslimi otroki na čelu: hčeri Vero, zaročeno oportunistično spletkarko, in samsko salonsko levičarko Nino, ter sina Gorazda, od matere odtujenega poduhovljenca, ki se je pravkar vrnil iz Indije.

Vse skupaj še najmanj zanima inž. Evgena Aškerca, na površini dobrodušnega, v resnici pa vsega in vseh — z družino vred in ženo na čelu — naveličanega moža in očeta, ki se (kot izvemo pozneje iz ženine evidence prešuštev) seksualno kratkočasi s služkinjo in tuhta, kaj naj naredi, da ga ne bodo zaprli zaradi poslovnih mahinacij.

Famozni detajli

Sveti mož je drama famoznih detajlov. Za začetek se je Korun poigraval s priimki iz slovenske literarne zgodovine in slovarskimi podtoni: družina se piše Aškerc, glavna junakinja Erika Aškerc je rojena Kopitar, služkinja Melita se piše Prešeren, sosed Žan se piše Govekar, hči je zaročena z dr. Herbertom Pohlinom, lokalni novinar pa je Jaka Čop; prijateljica sliši na ime Magda Šturmhalter, diletantski umetnik se piše Emil Strošek.

Silva Čušin je verjetno najbolj prezrta in podcenjena primadona ljubljanske Drame, ki jo bojim se znajo ceniti samo kolegi in fanatični ljubitelji teatra. V vlogi napol prismojene, napol brezbrižne, racionalno dezemocionalizirane in socialno deklasirane meščanke Erike Aškerc je naravnost fantastična.

Nepozabno best supporting vlogo za zgodovino slovenskega teatra pa je v Svetem možu ustvarila tudi Saša Pavček v vlogi čvekavo zmedene, filozofsko frustrirane, moralno osramočene pred sámo seboj in samomorilsko razpoložene, a spogledljive in pohotne Erikine prijateljice Magde Šturmhalter — vdove, ki se spentlja z izgubljenim sinom pokojnega moža (ki seksa tudi z njenim sinom, v nadaljevanju pa seksajo kar v troje in “slinasti in zasopli […] rezgetajo v orgazmu”.

Igralci so odlični vsi po vrsti! Verjetno pa je samo naključje, da policijski špicelj dr. Herbert Pohlin s svojimi mrzličnimi očmi, fanatično fizionomijo in konstipirano dikcijo spominja na realno osebo dr. Bernarda Brščiča. Če ni naključje, pa nič hudega.

Klasični miks

Sveti mož je prismojeno vzvišena mešanica bogaboječe ironiziranega cankarjanstva, dramatike absurda, psihologiziranja Dušana Jovanovića, Becketta, Ionesca, televizijskih limonad, self-help literature, črne kronike in drugih medijskih neumnosti, Kersnikove Jare gospode, gentrificiranih čudaštev tipa Dogodek v mestu Gogi — vse skupaj pa na jezikovno-konverzacijskem nivoju, vrednem samega Milana Jesiha iz njegovih najboljših radijskih iger ali poezije.

Sveti mož Mileta Koruna je popolna klasika po definiciji: v svojih najbolj odštekanih in presenetljivih domislicah — tudi besednih — sega od najnižjega verizma pa do visoke literarne dikcije in fabulacije. Pa tudi motivno in tematsko, seveda. Sveti mož je smešen in zabaven, pa tudi ganljiv in eksistencialno turoben. Političen in privaten. Knjižen in pogovorni. Vzvišen in vulgaren. Spoštljiv in ciničen. Tragičen in veseloigričen. Mainstream in kontroverzen.

Scena, ko revolucionarno nastrojena mlajša hči — ki sicer pravi, da kot meščanska hči živi v revščini, na to pa njen oče odvrne: “A ti sploh veš, koliko me na mesec stane tvoja revščina?” — razlaga svojemu bodočemu svaku špiclju (“Brščiču”), da bo Moderna galerija prva “postojanka” etablirane družbe, ki jo bodo napadli, in potem za 1. maj na Rožniku zažgali vse revolucionarne slike, “ker je najprej treba pomesti pred svojim pragom”, je ne samo antološki prizor postmodernega ludizma, ampak tudi demistifikacija političnega teatra in nasploh politiziranja na odru.

Po 100 letih skrajni čas

Cankar je leta 1910 s Hlapci jasnovidno — kot nekakšno samouresničujočo se prerokbo — portretiral Slovence v prihajajočem 20. stoletju (in še malo čez). Korun pa je leta 2017 ustvaril tableau ubogega, malega, zmedenega, prfuknjenega in izgubljenega naroda v 21. stoletju. V naslednjih 80 letih se bo vse to materializiralo, da ne rečem uresničilo.

In kar je še bolj fascinantno in neverjetno — to noro dramo je napisal človek, star skoraj 90 let! V bistvu človek 20. stoletja, ki je nenazadnje Cankarjeve Hlapce režiral kar štirikrat (SLG Celje 1967/68, SNG Drama Ljubljana 1980/81, SLG Celje 1990/91, SNG Drama Ljubljana 1995/96).

Sveti mož je v tem smislu Korunov testament, ki nima in noče imeti nič opraviti niti s Hlapci kot cankarjanstvom niti s hlapci kot metaforo. Zdi se, da se je avtorju pri vsem tem njegovem ukvarjanju s Cankarjevim ključnim tekstom posvetilo, da je današnji slovenski problem predvsem problem transfiguracije hlapcev v gospodarje.

Nekoč prilagodljivi in oportunistični, pohlevni in previdni Cankarjevi liki so še nekako vedeli, za kaj približno gre. Korunovim pomeščanjenim in razmeščanjenim likom, dedičem Cankarjevih, pa ni nič jasno. Tavajo sem in tja po svojem salonu in iščejo smisel, ki si ga ne morejo niti izmisliti, kaj šele naročiti umetniku ali zaploditi ali ukazati služkinji, da ga prinese.

Dediči Cankarjevih hlapcev so po sto letih ugotovili, da je gospodarjenje s svobodo, ki si je ponižani in razžaljeni takrat niso mogli priboriti, občečloveško prekletstvo, ki presega delitve na hlapce kot moralno, socialno kategorijo in gospodarje kot politično. Morale in moraliziranja, politike in politiziranja ni več, ostala je samo še ironija. Cankarja in cankarjanstva ni več ali vsaj nista aktualna.

Po 100 letih skrajni čas.

Mile Korun: Sveti mož. Postmeščanski igrokaz. Režija: Matjaž Zupančič.  Dramaturgija: Darja Dominkuš. Scenografinja: Janja Korun. Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov. Glasbena oprema: Vanja Novak. Lektorica: Tatjana Stanič. Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak. Korepetitor: Joži Šalej.

Igrajo: Silva Čušin: Erika Aškerc, roj. Kopitar, podjetnica. Vanja Plut: Melita Prešeren, služkinja. Saša Pavček: Magda Šturmhalter, prijateljica. Barbara Cerar: Vera Aškerc, Erikina starejša hči. Pia Zemljič: Nina Aškerc, Erikina mlajša hči. Jurij Zrnec: Žan Govekar, sosed; Olaf Rasmundsen 2, agent Interpola. Gregor Baković: Emil Strošek, akademski slikar; Olaf Rasmundsen 1, agent Interpola. Gorazd Logar: dr. Herbert Pohlin, Verin zaročenec. Aleš Valič: ing. Evgen Aškerc, Erikin mož. Primož Vrhovec: Gorazd Aškerc, Erikin sin. Rok Vihar: Jaka Čop, lokalni novinar.

Premiera je bila v soboto, 2. decembra 2017, na velikem odru SNG Drama Ljubljana.