Spomini na lorda Russella-Johnstona: Takih ljudi ne delajo več
Nekega mrzlega februarskega jutra leta 1999 sem stal v pisarni v pritličju Palais de l’Europe, kot se uradno imenuje sedež Sveta Evrope, se živčno prestopal in se spraševal, ali bo moja prisotnost končno opažena. To očitno ni bila prva prioriteta starejšega plešastega gospoda v nekoč elegantni, a zdaj že rahlo utrujeni modri obleki, ki je počasi in premišljeno postavljal spominke na polico ob svoji pisalni mizi.
Šlo je za impozantno zbirko cenenega institucionalnega kiča, kakršnega zlasti na evropskem vzhodu radi podarjajo ob protokolarnih priložnostih. Ko je pravo mesto našel še zadnji keramični krožnik s pozlačenim troglavim orlom, se je gospod obrnil k meni, z roko pokazal na zbirko in me vprašal: “Torej, kako se vam zdi?”
Iz nagibov, ki jih ne znam razložiti, sem v zadnjem trenutku požrl za mladega birokrata bistveno primernejši odgovor in zinil: “Z dolžnim spoštovanjem, gospod, mi dovolite, da sem iskren?”
Moje besede so ga očitno presenetile. Sedel je, me nekaj trenutkov nepremično opazoval, potem pa prisrčno zabrusil: “Jebi se.”
“Živijo, jaz sem Russell.”
Človek, ki je v spodnjem domu britanskega parlamenta 33 let predstavljal škotski Inverness, novopečeni član lordske zbornice Baron Russell-Johnston of Minginish in Highland, sveže izvoljeni predsednik Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, je vstal, mi segel v roko in rekel: “Živijo, jaz sem Russell. Bi želel delati zame?”
Naslednja tri leta sem bil njegov politični svetovalec, pisec govorov, sopotnik in zaupnik. Skupaj sva prepotovala pol Evrope in dober del sveta in srečala cel kup zanimivih in še večji kup manj zanimivih ljudi. Od Baracka Obame, ko je bil še neznan mlajši senator iz Illinoisa, in Ibrahima Rugove, do katerega sva se morala prebiti skozi kontrole srbske policije, pa do zagnanih, idealističnih reformatorjev novozdružene Evrope in rdečeličnih bivših partijskih funkcionarjev, ki so na svoja pleča nesebično prevzeli breme vodenja političnih in gospodarskih sprememb v mnogih evropskih državah.
Med obiskom Moskve in Čečenije januarja 2000 je Russell najprej nahrulil Putina, ker je ta krepko zamujal na sestanek (ki je potem trajal kar tri ure). Potem pa je po pristanku v Čečeniji med žvižganjem krogel zavrnil maskirno uniformo, ki mu jo je — “zaradi njegove varnosti” — ponudil ruski notranji minister.
“Res hvala lepa,” je rekel, “ampak mislim, da merijo v vas, ne v mene.”
“Škotska samopoškodba”
Skupaj sva preživela mnogo zanimivih, smešnih, pa tudi žalostnih trenutkov. Z njim sem bil, ko je na varšavskem letališču prejel klic, da je eden od njegovih treh sinov utrpel težko nesrečo in verjetno ne bo preživel. Sledilo je nekajurno čakanje, polno tesnobe, nekaj steklenic vina in dolg monolog o življenju, družini, ljubezni in za vedno zamujenih priložnostih. Sin si je pozneje k sreči opomogel, sam pa sem naslednji dan krepko trpel zaradi tistega, kar je Russell rad imenoval “škotska samopoškodba”.
Sodelavca sva bila ves čas njegovega predsedniškega mandata, prijatelja pa vse do njegove smrti leta 2008.
Zakaj je britanski politik, ki bi lahko predaval umetnost govorništva na univerzi, za pisca govorov izbral Slovenca, mi še danes ni jasno. Vem pa, da sem se sam od njega naučil ogromno.
Prepričan Evropejec
Russell je bil prepričan Evropejec, ki je verjel v Evropo kot garancijo za mir in civilizacijski projekt, ki temelji na dejanski demokraciji, človekovih pravicah in solidarnosti. Bil je liberalec, ki je verjel v svobodno družbo, ki ščiti pravice in svoboščine posameznika, spoštuje človeško dostojanstvo in temelji na socialni pravičnosti in humanizmu. Bil je človek, ki je bil v politiki zaradi vrednot in morda tudi zaradi tega v štirih desetletjih kariere nikoli ni prišel na oblast.
A kot je sam rekel: “Če v boju za vrednote izgubiš oblast, ti ostaneta samospoštovanje in upanje, da ti bo naslednjič uspelo. Če pa v boju za oblast izgubiš vrednote, ti ne ostane nič.”
V nasprotju z večino politikov je bil Russell človek, ki se ni znal pretvarjati. Če je koga cenil, je to tudi pokazal. Če mu kdo ni bil všeč, mu je to povedal. Če ga je kdo dolgočasil, je zaspal.
Ko je po padcu Slobodana Miloševića prišel na oblast Vojislav Koštunica, se Russell ni pridružil mednarodnim ovacijam. V časniku Herald Tribune je zapisal, da zna “zmerni nacionalizem” Vojislava Koštunice Srbiji namesto prihodnosti prinesti samo reciklirano verzijo preteklosti.
Že zelo zgodaj je podprl neodvisnost Kosova, vendar ga to ni motilo, da ne bi članic Nata zaradi bombardiranja obtožil, da ni osiromašen samo njihov uran, ampak tudi njihova etika in morala.
Dovolite, da sem iskren
Lord Russell-Johnston je bil nekdo, ki je dojemal politiko kot odgovornost in kot obvezo delovanja v skladu s svojimi načeli. Ta odnos do sveta se zrcali v naslovu ene izmed knjig, pri katerih sva sodelovala: Moralpolitik.
Kljub temu ali verjetneje prav zato ni bil nikoli niti najvplivnejši niti najprepoznavnejši politik v Evropi. Je pa meni — in verjetno tudi drugim, ki so ga poznali — pomagal ohraniti upanje v politiko, drugačno od te, ki danes prevladuje.
Poleg ljudi in kitajske hrane je imel Russell rad razglednice. Vsak dan jih je napisal najmanj deset. Eno zadnjih sem prejel iz bolnišnice kmalu po tem, ko je izvedel, da je njegova bolezen neozdravljiva. To zadnje je omenil samo bežno. Najbolj ga je zabavalo to, da so mu zdravniki zaradi izjemno močnih zdravil prepovedali nezaščitene spolne odnose.
Dan pred svojim 76. rojstnim dnevom se je zgrudil na pariški ulici. Umrl je v mestu, ki ga je imel rad.
Lepo ga je bilo poznati. Ljudi kot lord Russell-Johnston ne delajo več. Včasih razmišljam, kaj bi imel danes povedati kolegom, tudi tistim iz svoje politične družine, ki so svoje vrednote pripravljeni hitro in poceni zamenjati za oblast. Če želite, te misli z veseljem delim z vami. Dovolite mi samo, da sem iskren.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v rubriki Pogledi in na spletni strani Večera v sredo, 6. decembra 2017, pod naslovom Dovolite mi le, da sem iskren. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
V nasprotju z večino politikov je bil Russell človek, ki se ni znal pretvarjati. Če je koga cenil, je to tudi pokazal. Če mu kdo ni bil všeč, mu je to povedal. Če ga je kdo dolgočasil, je zaspal.