Desničarji imajo radi Cigane/Rome. Zlasti one, ki so jih pobili partizani.

6.12.2017 / 06:10 2 komentarja
Desni mediji so bili do poboja v Iški vasi sočutni do družbene skupine, ki jo sicer blatijo in izrabljajo za več klikov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Naj najprej pojasnim, zakaj tale poševnica med Cigani in Romi. Močno se je uveljavilo prepričanje, da je izraz Cigan žaljiv do ljudi, ki jih označuje, in zato naprimeren za uporabo v civilizirani družbi 21. stoletja.

Ampak. Potem so tu še Romi. Ti so tukaj tudi zato, da se lahko topimo ob načelni strpnosti in sprejemanju vseh — neglede na bla-bla-bla. Saj so tudi oni samo ljudje.

Seveda pa je to grotesken pokazatelj brezsramne hipokrizije.

Na eni strani imamo cigansko dušo, ki ji dajeta takt kultura, ujeta v glasbo, ples, barvitost, in značaj, zaznamovan s strastnostjo, neuklonljivostjo, prvinskostjo.

Na drugi strani pa govorimo o Romih praviloma tedaj, ko gre za kriminal — kraje, vlome in izsiljevanja —, pa tudi najstniške nosečnosti, prisilne poroke in druge izprijenosti. Sčasoma smo ponotranjili, da se ne spodobi reči, da je Cigan okradel ubogo staro ženico, pa tudi, da se sliši ponarejeno, če rečemo, da nam romski ritem napolni srce. Če že, to uspe ciganskemu ritmu.

Stereotipna kultura, stereotipni kriminal

Če torej odprete oči, ko ste že pod gladino brez maske — vem, malce peče, sploh v začetku — lahko opazite, da je s Cigani povezana stereotipna kultura, z Romi pa stereotipni kriminal. 

Zato po eni strani iz nekega osnovnega spoštovanja do Ciganov/Romov ne želim govoriti izključno o Romih, po drugi pa zaradi osnovnega spoštovanja do družbenih smernic tudi ne želim govoriti izključno o Ciganih.

Malce me sicer ima, da bi predlagala nov izraz, recimo Cigrom, a mi za kaj takšnega manjkata ambicioznost in vpliv.

Kalijev cianid

Da se kolumna ne prevesi v esej: znano je, da desnica rada snuje politični kapital na sovraštvu in širjenju strahu pred drugačnim(i). Pa tudi na moraliziranju in vpletanju nedolžnih otrok v javni diskurz.

Tako kot je tudi znano, da levica rada snuje politični kapital na odprtosti in povezovanju. Pa tudi na moraliziranju in vpletanju nedolžnih otrok v javni diskurz.

Predzadnji dan pred prislovičnim veselim decembrom smo doživeli samomor v živo — pa se Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIZJ) ob podpori moralizatorske falange vendarle ni odločil za podobno živčni odziv, kakor so ga uprizorili ob letošnjem maturitetnem eseju Samomor kot izhod iz kolesja sistema?. Pa čeprav je bil javno večkrat predvajani prizor tako mikavno dramatičen, da bi kak ranljiv posameznik … — kalijev cianid … — ne vem, razmišljam …

Cigani partizani

A iz sveta družbene temè nas je ujelo še nekaj: v soteski Iške pri Ljubljani so izkopali posmrtne ostanke 53 Ciganov/Romov in dveh psov, ki jih je po navedbah vladne Komisije za prikrita grobišča maja 1942 do preranega konca prignala partizanska četa.

Obsodba zločina je gotovo na mestu in se z današnjega gledišča zdi bolj kot ne samoumevna. A zanimivost sledi. Mediji, ki so svoje poslanstvo našli v malikovanju desne politične opcije in so dejanje z naslado označili kot nesprejemljivo in barbarsko, so v tem primeru pokazali sočutje do družbene skupine, ki jo sicer radostno blatijo in izrabljajo za kopičenje klikov in sovražnih komentarjev.

December, ta čudežni čas

Seveda so bili tudi partizani vse prevečkrat brutalni. A saj so bili vendar ljudje, najbolj invazivna živalska vrsta na planetu. Z zločinom v DNK.

Skoraj neverjetno pa je, da jim brutalnost in pomanjkanje sočutja očitajo dediči in goreči simpatizerji onih, ki so svojo sveto prisego dali nacističnemu režimu. Okrutnemu okupatorju, ki si je med drugim zamislil tudi načrtno uničenje celotne populacije Romov in Sintov. Ocene se sicer razlikujejo, toda pobili naj bi jih okrog pol milijona.

Ob mentaliteti, ki temu profilu ljudi vlada v običajnih dneh, bi pričakovali, da bodo rekli to, kar si osvobojeni politične korektnosti navsezadnje mislijo: “No, vsaj ena partizanska četa, ki je naredila nekaj pametnega.”

Ampak ne. To pot so se zvijačno prelevili v milozvočne človekoljube, občutljive za stiske tistega dela družbe, proti kateri so vselej pripravljeni nabrusiti svoja volilna kopja.

Brez sramu

Videti je, da jih akutnega licemerja niti ni sram. In da še za hip ne pomislijo, da bi povezali preteklost s sedanjostjo, v kateri bi vsem, ki v želji bo boljšem življenju prečijo Sredozemsko morje, najraje preluknjali razdrapane čolničke. Pa tudi, če so na njih nosečnice in majhni otroci — neredki med njimi kot stranski proizvod posilstev.

Hipokriziji služijo tudi tedaj, ko pravijo, da so partizani neusmiljeno (!) pomorili nič hudega sluteče Cigane/Rome, in ne pomislijo, da so prav oni tisti, ki še dandanašnji najbolj žolčno nasprotujejo smrti iz usmiljenja — evtanaziji. Ker so si pač zamislili, da je odhod, ko je dostojanstva na obronkih človeka še vsaj za silo nekaj, greh, hudičevo delo ali kaj podobnega.

Gospod, usmili se.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE