Beda na slovenskih univerzah: podplačani, izkoriščani, prezirani profesorji
Ponovne razprave o možnosti stavke v sektorju vzgoje in izobraževanja, raziskovalcev in tistih, ki delamo na univerzah, so že vnaprej sprožile najrazličnejše komentarje. Cela vrsta teh je povsem neutemeljenih. Temeljijo na popolni neinformiranosti, kako sploh poteka delo na univerzi.
Ljudem se je očitno vtisnila v spomin trditev Janeza Janše, da so na univerzah ljudje, ki delajo po šest ur na teden, imajo bajne plače in uporabljajo svoj um za goljufanje.
Ne rečem, da zlasti to zadnje na univerzah ni prisotno. Vendar so to individualni ekscesi. Ki so napihnjeni — tako kot v vseh drugih sferah in dejavnostih. Tudi medijsko. In pogosto ostanejo nekaznovani. In posledično ustvarjajo nerealno sliko o tem, kakšno je stanje v visokem šolstvu.
Stanje je v resnici precej katastrofalno. Še posebej za družbo, ki se deklarira za družbo znanja. Torej za družbo, ki pravi, da znanje ceni. Vanj domnevno vlaga. Ga spoštuje.
Realnost je popolnoma drugačna.
Eksploatacija
Slovenska družba znanja ne ceni. Ga ne spoštuje. In tudi vlaga vanj tako malo, da delo poteka na samopogon. Vsaj na humanistični univerzi, kjer delam sama. Torej prostovoljno. Neplačano.
Naj povedano ponazorim z nekaj primeri.
Na družboslovnih in humanističnih fakultetah obstajajo oddelki, ki ne morejo zaposliti ustreznega števila predavateljev, potrebnih za normalno izvedbo razpisanih študijskih programov. Da programe sploh lahko izvajajo, zaposleni poleg maksimalnih nadobremenitev delajo tudi po pogodbah. Ne zato, ker bi si to želeli. Ampak zato, ker je to za izvedbo študijskega procesa nujno.
Fakultete preprosto nimajo drugega izhoda: denarja za normalno zaposlovanje ni. Ko gredo kolegi v pokoj, spet ni denarja za to, da bi ljudi, ki so odšli, nadomestili z novimi. Ta praksa sicer ni logična, je pa bila formalizirana s prepovedjo zaposlovanja v javnem sektorju.
V praksi je to pomenilo, da je bilo delo preneseno na tiste, ki so na fakulteti in/ali oddelku zaposleni. V nekaj letih se je število ljudi, ki izvajajo študijski proces, zmanjšalo, količina in obseg dela pa sta ostala ista. Število pedagoških ur se je povečalo. Včasih tudi radikalno. Pogosto presega z zakonom predpisani in dovoljeni obseg dela.
Posledično se je povečala tudi eksploatacija zaposlenih. Tudi ta včasih radikalno. Verjetno je na univerzah kar precej zaposlenih, ki bi bili po tem indeksu v samem vrhu, če bi v tej naši tako zelo uspešni državi na sončni strani Alp računali indeks eksploatiranosti.
Napredovanja niso možna
Nadalje je na univerzah je zaradi zakonskih določb in pomanjkanja denarja postalo nekaj običajnega tudi to, da napredovanja sploh niso več mogoča. Oziroma če formalno so, v praksi ni tako. Številni so napredovali samo na papirju. A to ni imelo nikakršnega vpliva na njihovo plačo.
To je nekaj, česar si ljudje, ki delajo v drugih sektorjih, sploh ne morejo predstavljati. Drugje je tako, da če napreduješ, se ti dvigne tudi plača. Nekaj normalnega.
A ne na univerzah. Tu je bilo dolga leta tako, da so ljudje napredovali samo na papirju, pri plačah pa ne. Potrebna so bila leta naporov in pregovarjanj, da se je vsaj visokošolskim učiteljem malo poznalo napredovanje tudi pri plačah in z delnimi poračuni, ki pa za nazaj v resnici niso bili na nivoju dejansko opravljenega dela.
Tudi na univerzah so zaposlovalci — torej univerze oz. Ministrstvo za šolstvo — uvedli prakso, da delavci za svoje delo ne dobijo z zakonom določene plače. Le da se o tem v javnosti in medijih sploh ne govori. In zato menda ne obstaja.
Kaj pa mi nergači?
Še bolj ekstremni primeri eksploatacije pa zadevajo kolege, ki so formalno zaposleni na delovnih mestih asistentov, a imajo nazive docentov, celo izrednih profesorjev. Torej visokošolskih učiteljev.
Napredovanje v plačilne razrede, za katere imajo nazive, jim marsikje sploh ni omogočeno. Tako so za svoje delo podplačani za osem ali več plačilnih razredov. Čeprav opravljajo svoje delo v celoti. Celo z nadobvezami. Nekateri tudi nadpovprečno uspešno.
Univerza in Ministrstvo od njih zahtevata, da izpolnjujejo naloge v skladu z njihovim nazivom — ne pa tudi v skladu z njihovo zaposlitveno pogodbo. Kar pomeni, da jih dnevno silijo v kršenje pogodbe. In jim jim stalno govorijo, da drugega izhoda ni.
Skratka, na univerzah je vse skupaj podobno zgodbam ljudi, ki jih protizakonito eksploatirajo v drugih sektorjih. Le da so te druge zgodbe vsaj za silo znane. Medtem ko univerzitetne niso. Ostajajo nevidne.
Tisti, ki smo temu priča in ki to doživljamo, pa veljamo za nergače in konfliktne osebnosti, ker vsaj interno na njih opozarjamo. In doživljamo vse živo od kritik do groženj — če neformalnih sankcijah niti ne omenjam.