Kako preživeti predbožični čas v Firencah
Pred dnevi se je tudi v Firencah — na suhem, toplem in zelenem — začel predbožični nemški market z medenjaki, kislim zeljem, klobasami, poljskimi pirogi in slovensko suho robo.
Od presenečenja nad našim štantom sem se med goltanjem starega svežega vaflja z nutello skoraj zapletla v pleteni cekar. Naslednji dan sem fasala nekaj pubertetniških mozoljev in glavobol.
Nehote me je stisnilo pri srcu, da je leto skoraj pri koncu, jaz pa še vedno nisem razčistila s stvarmi, ki so zunaj mene že zdavnaj končane, znotraj mene pa še vedno žive.
Da bi lahko bilo še slabše, pa sem dojela, ko sem pred dvema tednoma v trafiki opazila koledar za vernice za leto 2018. Ne vem, ali gre italijanski katoliški skupnosti tako za nohte, da se letos namesto s koledarjem z jaslicami promovira s seksi župniki. Tuhtala sem, kateri prijateljici bi lahko podarila teh 12 moških v mašni opravi.
Na koncu sem sestavila seznam predbožičnih lokacij v Firencah. Zdelo se mi je koristneje. Morda me kdo pride obiskat za praznike in doživi župnike v živo.
Pizza, sladoled, croissant, kapučino
- Pizze v Firencah niso kaj prida. Moja najljubša je sicer v restavraciji Gusto Leo.
- Sladoled je več kot odličen skoraj povsod. Tako opevani Venchi je v resnici še najbolj povprečen, toda njihove čokoladice so slastne. Moja najljubša ponudba sladoledov je Gelateria Badiani.
- Prej nisem jedla puhastih croissantov, zdaj pa umiram ob sobotnih jutrih v butični slaščičarnici Alcedo v Fiesolah, ko naročim croissant, polnjen z robidami in čokolado.
- Kapučino je tako kot sladoled, dober skoraj vsepovsod. In čeprav tisti z mandljevim mlekom iz Universo Vegano ni tako kremast kot mora biti, se prileže ob poznih sobotnih popoldnevih, ko se nimaš kam dati.
Literarne kavarne
Totalno presenečenje so zame literarne kavarne, ki jih resnično obožujem.
V Librerii Brac še nisem jedla, toda ambient je tako prijeten, da mora biti dobra tudi hrana.
Libreria Cuculia, kjer ob nedeljah ponujajo vegetarijanski slow food brunch za 15€.
Biblioteca delle Oblate, kjer se odpira krasen razgled na Duomo. Oblate je idealen tudi za škrte moške, ki hočejo svojo damo razvajati s skromnim budgetom. Aperitiv, ob katerem lahko poješ toliko, kolikor neseš, stane 10€.
Cenovno ugodne in gurmansko ne preveč raznolike aperitive — vendarle je to dežela testenin — ponujajo po celem mestu.
V Librerii Brac še nisem jedla, toda ambient je tako prijeten, da mora biti dobra tudi hrana.
Cenkanje na Mercato Centrale
Cenkanje na tržnici Mercato Centrale pride v poštev, toda ne z Italijani in še manj s Kitajci. Ko sem se nazadnje hotela zdilati za ceno jopice, ki pika, je Kitajec doživel živčni izpad in mi jopico iztrgal iz rok. Ker sem rekla, da je premalo, če spusti ceno samo za en kifeljc in kavo. Jopico, ki pika, itak že imam.
Ob sobotah se raje kot do Mercato Centralle odpravim na tržnico do Santa Ambroggia. Še vedno sem ena tistih “turistk”, ki zijajo v vitrino s piščanci in zajci, ker se ne morejo načuditi, da živali prodajajo z glavo.
To smo pri nas videli samo na kakšni vaški veselici v začetku 90. let, ko so fantje v spranih srajcah igrali komad Povej mi Marina, svinjska glava pa je bila glavna atrakcija na srečolovu. Kot otroku se mi je svinjska glava zdela bolj kazen kot pa nagrada.
Na pokritem delu tržnice Santo Ambroggio je kaotična gostilnica, v kateri te posedejo ob neznan par. Čeprav sovražim gnečo in stiskanje z neznanci, je to absolutno ljubko. Še vedno mi ni jasno, kako računajo za vino, ki ga popiješ, ampak na koncu se s tem ne obremenjujem preveč, saj je zadeva poceni.
Međimurski dvojec
Ko se zvečeri, je moja najljubša izbira vinoteka Alla sosta dei Papi, ki jo resnično priporočam. Velik kozarec vina stane 3€. Poleg mesnih narezkov imajo tudi slastno nezdravo ponudbo za vegetarijance. Edina slabost lokala je, da zapirajo že ob 10. zvečer.
Absolutni zmagovalec mojih najljubših stvari v Firencah pa je še vedno Flixbus. Menda sem ena izmed redkih, ki obožuje, da gre spat na enem koncu planeta in se zbudi na drugem. Ko srečam međimurski dvojec, ki me z nočnim busom odpelje v Ljubljano in nazaj, se mi usta vedno raztegnejo v širok nasmešek.
Čeprav smo zdaj že na ti, moram pred vkrcanjem še vedno pokazati osebno. To me spomni na slovensko zahojeno birokracijo. To je pač tisti filing, ko začutiš dom.