Naj se javijo levičarji, ki hočejo še več revščine!
Mnogi ekstremni levičarji nasprotujejo gospodarski rasti, ker da je škodljiva za okolje — “rast ni vzdržna” — in ker da smo že dosegli stopnjo saturacije z dobrinami.
Problem pa je, da pri tem ne vidijo dlje od svojega nosu in ne pomislijo, kaj to v resnici pomeni.
Zato pa je Branko Milanovic ta teden naredil miselni eksperiment in ga v dveh komentarjih ilustriral s podatki.
Ničelna gospodarska rast pomeni, da je raven BDP zamrznjena. Če prebivalstvo pri tem stagnira, potem to pomeni tudi zamrznjeno raven blaginje (BDP na prebivalca) na sedanji ravni.
Toda ničelna gospodarska rast pomeni tudi to, da sedmino svetovnega prebivalstva obsodite na življenje v revščini — celo pod mejo revščine (1,9$ na dan) — oz. četrtino prebivalstva na meji revščine (2,5$ na dan).
Če bi upoštevali tudi to, da v revnih državah število prebivalcev narašča, bi ničelna rast BDP pomenila drsenje v še večjo revščino za četrtino svetovnega prebivalstva.
Redistribucija dohodkov?
Tega pa si najbrž noben levičar iskreno ne želi. Kar pomeni, da se implicitno zavzema za redistribucijo dohodkov med revnimi in razvitimi državami.
Toda povprečni dohodek v razvitih državah je na ravni 91. percentila v globalni distribuciji dohodkov. Kar pomeni, da je treba 90% svetovnega prebivalstva (6,4 miljarde ljudi) ustrezno dvigniti dohodke.
Toda kje vzeti? Seveda, prebivalcem na Zahodu.
Ni izvedljivo, kajne?
Tudi če bi revnejšim prebivalcem sveta popravili dohodke samo na raven sedanjega globalnega povprečnega dohodka (kar sovpada s 13. percentilom dohodkovne distribucije v razvitih državah), bi morali prebivalcem razvitih držav dohodek zmanjšati za dve tretjini.
Tudi to ne bo šlo, kajne?
Najučinkovitejša socialna politika
Iz teh razlogov je gospodarska rast še vedno najboljše zdravilo za povečanje blaginje v revnih državah in za zmanjševanje razlik v razvitosti.
Poglejte si azijske države po 2. svetovni vojni ter predvsem Kitajsko in Indijo v zadnjih treh desetletjih. Te držav so s hitro gospodarsko rastjo potegnile iz absolutne revščine skoraj dve milijardi ljudi, hkrati pa močno zmanjšale zaostanek za razvitimi državami.
Gospodarska rast je bila iz globalne perspektive najbolj učinkovita socialna politika. Omogočila jo je trgovinska liberalizacija in selitev proizvodnje iz razvitih držav — kar pa je po drugi strani imelo večje ali manjše negativne učinke na zaposlenost in blaginjo v razvitih državah.
Zato je vendarle treba razmišljati o spodbujanju gospodarske rasti v revnejših državah — seveda ob ohranitvi čim bolj prostega dostopa za države v razvoju na zahodne trge ter upoštevanju ekoloških standardov in delovnih pogojev.
Pomembna pa je tudi redistribucija dohodkov v teh državah, da bi bile koristi od rasti čim bolj enakomerno porazdeljene. Za to bi se bilo treba angažirati, ne pa v filozofirati brez kančka realistične podlage.
Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 25. novembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Res hočete ničelno gospodarsko rast?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
