Ektum pektum kufer štuc: Zvezdni dnevnik fenice Ijona Tihega
Veliko berem. Vsak teden si v knjižnici izposodim kakšno knjigo. Največkrat sodobna in zelo realna dela. To je trajalo nekaj mesecev, potem pa sem se neduhovite realnosti naveličala.
Pobrskala sem po spominu in se spomnila na science-fiction. Znanstveno fantastiko sem brala že kot najstnica. Bila je logična posledica moje ljubezni do pravljic. Kot otrok sem hotela prebrati ljudske iz pravljice vseh dežel. Najljubše so mi bile slovaške.
Science-fiction me je pa totalno prekucnil, ko sem si prvič izposodila Stanisłava Lema. Ta briljantni um, natančni filozof, filigranski preciznež me je dobesedno začaral. Premagal je bogastvo pravljic, zraven sem se pa lahko še do solz nasmejala.
Zdaj že kot izkušena odrasla bralka ponovno berem njegov roman Zvezdni dnevniki Ijona Tihega. Vesoljski vandrovec se vkrca v raketo in potuje po vesolju, obiskuje različne planete. Njegova doživetja so natančno opisana in logično pojasnjena. Tako vzroki kot posledice.
Gneča tečnih jazov
Že v prvi zgodbi me je sezul. Ijon naleti na časovno zanko in se iz dneva v dan srečuje sam s sabo. Imenuje se četrtkov, petkov, sredin, nedeljski … V kabini nastane gneča tečnih jazov, ki se med sabo kregajo, tepejo in tolčejo s cevjo po glavi. Vse samo zato, ker se je pokvarilo krmilo na ladji, za popravilo pa sta potrebna dva — in za vsakega skafander, ki pa je na ladji samo eden, Ijonov.
Obide me zanimiva misel, če bi lahko skakali iz preteklosti v sedanjost in nazaj in se pretepali za kakšno neumnost, ki smo jo včeraj izgovorili.
Dejstvo je namreč, da imam težave s pisanjem svoje nove knjige, Pisma iz JLA. Ukvarjam se s tistimi časi v Jugoslaviji, ko sem bila še radoživa, nagajiva, predvsem pa zaljubljena — in prizadeta od tistega, kar se je takrat dogajalo, okrog leta 1984. To je potem preraslo v vojno.
Mučim se z vprašanjem, kdo je kriv? Precej zoprna zagata. Vprašanje je nerešljivo. Ali pa se mi tako samo zdi.
Bolje bo, da se držim samo ljubezni. To bolj razumem in znam dobro početi. Pisateljska svoboda bi me lahko zapeljala drugam. Pa saj me v bistvu je. Trenutno se nahajam v deželi žuželk. Kateri narod je katera žuželka, vam zdaj še ne bom razkrila. To je moja pisateljska fora.
Science-fiction me je pa totalno prekucnil, ko sem si prvič izposodila Stanisłava Lema [Lvov, 1921–2006, Krakov]. Ta briljantni um, natančni filozof, filigranski preciznež me je dobesedno začaral. Premagal je bogastvo pravljic, zraven sem se pa lahko še do solz nasmejala.
Pravi ritem
Me je pa to skakanje iz sedanjosti v preteklost in nazaj malo začaralo. Čisto nehote sem se spomnila pesmice, ki sem jo hotela uglasbiti za Katice. Žal smo prej zaključile s skupnim delovanjem, pa tudi meni je zmanjkalo moči, da bi lahko peljala trinajst bab še naprej do nove plošče.
Ne ustvarjam več glasbe, si pa vseeno dovolim to besedilo napisati v kolumno.
Ritma vam ne morem svetovati, ampak če boste pesem preberali hitro, vas bo sama zapeljala v pravi ritem.
Živeli!
- En ten tenera
- bum čin kalvara
- karvalina bundačina
- bundačina kalvara
- ekate pekate cukate me
- fibe fabe domine
- ektum pektum kufer štuc
- kvinte kvante
- fingo puc