Veliko sem odnesla od tiste noči. Jasnino. Bistvo. Vsega.

Tistega dne, ko sem po dolgem času spet enkrat delala nad 60% zmožnosti, sem opazila zanimivo zadevo. Skoncentrirana sem bila že celih 12 ur, ko sem naenkrat začela izredno dobro povezovati in logično sklepati. Dobivala sem genialne ideje in začela razmišljati o tehtnih vprašanjih — ki pa sicer niso bila nujna za to, kar sem takrat delala.

Vse skupaj je bilo zelo podobno učinku marihuane, le da so bile moje misli veliko bolj počasnejše. Vsaj tako počasne, da bi jih lahko ujela in o njih razmislila, si jih pribeležila. Še zdaleč niso švigale skozi možgane, kot če bi kadila travo. Takrat so nekatere res genialne, ampak kaj, ko takoj priletijo druge, tako da tisto prej pozabiš, še preden vzameš v roke telefonu ali beležko, da bi si jo zapisal. Pojavljajo se in izginjajo in se združujejo kot množica milnih mehurčkov.

Zmes noči in preutrujenosti

No, po teh 12 urah osredotočenosti — ura je bila že krepko čez polnoč —, se je pojavila kristalna jasnina. Bistvo. Vsega. Jasnost misli, zmožnost kompleksnega povezovanja in videnja stvari v njihovi naravni obliki.

Veliko sem odnesla od tiste noči. Če bi vsak večer imela vsaj dve uri takšnega uvida … — wow! Ampak kako to doseči? Prijateljice pravijo, da z meditacijo. Ni šans. Ne gre za meditacijo. Gre za neko zmes noči in preutrujenosti. Guglam in ne najdem ničesar.

In potem naletim na besede Marcela Štefančiča, jr.:

“Pišem vse dneve, tudi ponoči. Bedim do štirih, petih zjutraj. In tako živim že več kot 35 let. Vsako noč bedim. Kajti ponoči je človek v resnici najbolj luciden, najbolj pri sebi. Ljudje delajo veliko napako, ker hodijo spat, ko v resnici najbolje razmišljajo. To, da so zvečer utrujeni, je iluzija. Niso! Ravno ponoči lahko narediš največ in so tvoje misli najbolj intenzivne. Ne razumem ljudi, ki vstanejo zgodaj in takoj začnejo pisati. Ko spiš, umreš. In da bi zjutraj vstal od mrtvih in začel takoj delati?”

To je to!

Lucidne sanje

Ampak kje se skriva razlog? Se to dogaja zato, ker je noč namenjena sanjam, ko naj bi komunicirali s podzavestjo in poskušali rešiti tisto, česar v zavesti ne moremo? In potem, ko smo tako utrujeni, da bi po vseh občutkih in pričakovanjih morali spat, tega ne naredimo in zdrsnemo v ta vmesni svet? Kjer nam stvari postanejo jasne kot beli dan? Ne kot v sanjah, pri katerih nam je naslednji dan — če se ne posvetimo analizi (in ponavadi se ne) — še manj jasno kot prej. 

Kaj se takrat v resnici dogaja? Brskam in brskam in ne najdem nič pametnega. Če ne štejem množice informacij o negativnih učinkih utrujenosti, se pojavljajo zadetki o lucidnih sanjah — torej o sanjah, ko se zaveš, da sanjaš.

Po mojem nimamo ničesar opraviti s tem, da naša zavest v nekem trenutku — zvečer ali ponoči — postane močnejša kot čez dan. Ne samo močnejša, ampak kot obogatena. Pa nisem kadila trave. Prisežem.

Vesela bom linkov na razlage, zakaj ponoči utrujeni bolje razmišljamo. In kako to doseči, ne da bi se fizično izčrpavali.