Prva žrtev brexita je kultura: Britanija izključena iz EU iniciative EPK
Včeraj je padla dramatična odločitev Evropske unije, da Velika Britanija ne bo več sodelovala v projektu Evropska prestolnica kulture. Velika Britanija niti ne bo več smela nadaljevati procesa za izbor EPK, ki je bil za zanjo predviden leta 2023.
Pet britanskih mest kandidatov — Belfast, Dundee, Leeds, Milton Keynes in Nottingham — je v zadnjem letu razvijalo lokalno kulturno strategijo, investiralo precej funtov v razvoj potencialov in pogojev za kandidaturo za EPK. Tekma med mesti se je že začela, prihodnji teden bi morali odločati, katera se bodo uvrstila v drugi krog, naslednje leto pa bi morala pasti odločitev.
Od britanskih mest sta bila evropski prestolnici kulture Glasgow leta 1990 in Liverpool leta 2008.
Nadnacionalne odločitve
EPK je iniciativa, ki del sredstev dobi v obliki nagrade od Evropske unije, za preostanek pa poskrbita mesto in država sama. Britanci vedo, da gre za izjemno priložnost, o tem so jih že poučile že izkušnje drugih mest. Pripravljeni so investirati sredstva, namenjena tudi turizmu in gospodarstva, ne samo javna sredstva za kulturo.
Nadnacionalne politične odločitve so navidez oddaljene od državljanov v lokalnih skupnostih. Toda tako se nam samo zdi. Veliko evropskih mest je že gostilo naziv Evropska prestolnica kulture (EPK). Za tem si prizadevajo bogate države kot recimo Luksemburg, pa tudi obubožane kot Romunija in Grčija. Gre za naziv, ki prinaša sodelovanje na mednarodni ravni in spodbuja kulturni razcvet.
Kislo jabolko
Kakorkoli, morda nas tovrstne informacije pustijo ravnodušne, saj se zadeve dogajajo daleč. Verjamem pa, da so podobno razmišljali Britanci, ko so glasovali o brexitu, in pozneje, ko so proslavljali rezultate. Dolgoročnih in lokalnih posledic takrat še ni bilo videti.
Odločitve nazadnje prizadenejo lokalne skupnosti, institucije, posameznike. EPK je eno prvih kislih jabolk, v katero mora Downing Street 10 ugrizniti. To je bila pomembna priložnost, ki je Britanci niso hoteli izgubiti. Podobno bo najbrž tudi z nekaterimi drugimi projekti, ki smo jih “Evropejci” načrtovali z Otočani. Na videz zgolj politične odločitve bodo zaznamovale mnoge.
Iniciativo Evropska prestolnica kulture si je leta 1983 zamislila grška ministrica za kulturo, prej pevka in igralka, Melina Merkuri (1920–94) s takratnim francoskim ministrom za kulturo Jackom Langom. Prvo “evropsko mesto kulture” so bile leta 1985 Atene. Doslej je bilo EPK že 56 mest, med njimi Maribor 2012. Slovenija spet kandidira za leto 2024.
Tipično slovensko
V političnih odločitvah — četudi referendumskih — ne najdemo povezave z realnim življenjem, z našo navidez zaprto skupnostjo. Toda v resnici smo povezani in odvisni drug od drugega veliko bolj, kot smo si pripravljeni priznati.
Politična stabilnost Nemčije je tudi naša stvar, saj so povezave bolj intenzivnejše, kot si predstavljamo. Še več! Normalno je tudi, da si želimo stabilno in razvojno naravnano Avstrijo, Hrvaško, Italijo, Madžarsko. Tudi stabilnost in razvoj na Balkanu je nekaj, kar bi nas moralo še kako zanimati in skrbeti.
Na žalost pa razmišljamo tipično slovensko, češ, nič hudega, če nam ne gre najbolje, saj sosedom tudi ne gre. In to je treba preseči tudi na političnem parketu.
