Fotr, nisem zajebala. Nisem. Sam tko sama sem.

Začetek: Italija

Argentinec s predolgimi lasmi in napol indijanskim ksihtom je sredi Modene pred striptiz klubom zvijal joint s shitom in razlagal, zakaj se Čilenci in Argentinci ne marajo. Držala sva se za roke in gledala utipajoče lučke nad klubom. Midva.

“Bosta kadila?”

Midva pridna. Sej še nobenmu ni blo jasn, kaj se dogaja. Po vsemu, kar sva dala čez, nama še vedno ni blo jasn. Dva mulca. Midva pridna za forever. Sama sred Italije. Spogledala sva se kot že tokrat prej, sam da je bla zdej okoliščina drugačna. Kdo bo prvi rekel, da hoče kadit joint po dveh letih? Ko sva zadeta sedela in gledala Dominikankino rit, kako drajsa po štangi, sva se objela še bolj. Ker sva vedla. Vse sva vedla. Da je to najin konec. Da Italija ne bo srečen konec. 

Midva. Pridna. Forever.

Od tega je 17 let. Ko sem šla, mi je fotr rekel sam eno stvar: “Enkrat ti pomagamo. Če spet zafukaš, boš sama. On your own.”

Dve leti prej: Portugal

E, moj fotr … Pa glih prej si bil pri men, ker je treba eno pipo zamenjat v kopalnici. Kaj nisi nikol dojel, da me boš mel forever na grbi? Vedno bom rabla tvojo pomoč.

Italija me je zmedla, priznam. Bla sem mlada, lepa, po dveh letih treznosti sem se znajdla tam, s kešom na računu. Se vpisala v šolo, probala pozabit na preteklost in Slovenijo.

Portugalska, dve leti prej: “Take off your clothes.” Bla sem v eni mejhni sivi pisarni. "No, no, I don't have anything with me. I’m not going to get naked.”

Ženska je bla grda k pes. Suh geštel, očala bi pasala vsakmu, sam njej ne. Bedna kratka frizura in tist njen portugalski posmeh eni drugi bejbi: “Ela não percebe nada.” Inoret ji je blo ime.

Razmišljala sem, zakaj se nisem v Milanu na letališču obrnila nazaj. Ko sem zmetala vase zadnje prešvercane tablete, bi mogla vedet, da morm nazaj. Bla bi na cesti, ampak slačit se mi ne bi blo treba.

“I don’t have any drugs with me, are you stupid? I came here to do a fucking rehab!”

V mislih sem klela mamo, vse. Ne rabim tega! Nočem tega! Jaz sem okej, čez en mesec bom okej. Zdej vem, vzemte me nazaj, ne me kle pustit dve leti.

Vedla sem, da sem v pizdi. Da bo minil en mesec, preden jih bom slišala po telefonu. Da sem odvisna od pisem. Od kuvert in od znamk. Od keša, k so mi ga pobrali. Kje je moj pasoš? In da sploh še ne vem, kaj me čaka. Začutila sem, da ne morem zmagat.

Začela sem vlečt cunje ene suhe zblojenke s sebe dol.

Italija: Disko

Sedela sem na tleh enga diskača. Jutro se je delalo, frendi so se porazgubli. ”Ej, jaz mam belo za vlečt,” sem kr nanekrat zaslišala enga neznanca. In sem šla z njim do avta, kjer je fuknil ven ful koke. “To je treba posnifat do jutr, ker greva z ženo v Zanzibar. In kaj ti kle? Iz Slovenije, praviš? Nikol ne bi rekel. A tipa maš?”

Gledala sem goro kokaina. Pizda, zakaj glih tok koke?

“Nimam, pustila sem ga. On je zdej na enmu koncu Modene, jaz na drugmu. Skupi sva prišla iz Portugalske. On je iz Santiaga. Čile pa to.”

In sem vstopla nazaj v diskač, zadeta ko točak, s cuba libre v roki, k da je moj cel svet. K da sem zvezda high school večera in da mam pet priliznjenih podležnic za ritjo. Lahk bi bil sam še komad Ocean Drive vzad. In plešeš in plešeš.

Ob osmih zjutri sem hodila po Modeni, koka mi je padala iz žepov, zvonila sem frendom po domofonih, nej se pridejo ven igrat, ker mi je dolgčas. In si pela eno mešanco med Perfect Day od Lou Reeda in Ziggy Stardust od Bowieja. Čez tri ure smo bli že v Lago di Garda. S sončnimi očali sem sedela v lokalu zraven jezera, bla čist brez glasu, srkala sem čaj z rumom. Razmišljala sem, zakaj so moje sošolke zdej na faksih v Ljubljani, jaz pa kle uživam.

Fotr, nisem zajebala, okej? Nisem. Sam tko sama sem.

Portugal: drugič

“Če hočta bit skupi, živet skupi, se morta čakat mesece. En na enem koncu Portugalske, drug na drugem. Ne smeta se videt, ne smeta se slišat. Lahk si pišeta pisma. Kle ste zato, da delate na seb, ne pa kr po enem mesecu, da sta zaljubljena. To je sam distrakcija. Aja, če se en kao spentlja z nekom drugim, deal odpade.”

Moje modre in njegove rjave oči so se prepletale. Se čva čakat? Sej se sploh ne poznava. Pogovarjava se z rokami, ker en fura španščino, ta drug anglešk. Še fukala nisva nikol. Sred noči so me prišli iskat in odpeljali k morju. Seveda je bil fotr ful vesel ob klicu: “Vašo hči po enem mesecu selimo drugam.” — “Pa kaj, a jaz za to plačujem? A še tam ne bo miru?”

Ko sva se gledala ob odhodu, nisva vedela, a se bova sploh še kdaj videla. Ampak če sva hotla preživet, sva mogla met drug drugega. In nisva mogla vedet, da se bova res čakala mučnih sedem mescev. Še manj sva vedla, da bom tvoj zaročni prstan en dan vrgla v McDonaldsu v smeti. Nisva mogla vedet, da te bo moj fotr vozil okol po Sloveniji in ponosno razlagal, da je Primorska slovenska Kalifornija. Nisva mogla vedet, kero klofuto mi boš spustil, ko ti bom povedala, da te zapuščam. Da odhajam.

Ampak samo zarad tebe sem takrat preživela. Tvoja pisma, tvoji objemi. In ker nočeš več govorit z mano, ne boš nikol vedel, da so vsa pisma še vedno tam shranjena v kovčku. In ti v mojem srcu. Kdaj pogledam na tvoj FB. Vidim,da si srečen. Med najinimi ulicami, med najimi začetki.

In tvoji mami nikol ne voščim za rojstni dan.

Začetek konca: Italija

Tekla sem čez park, kjer sem furala jogging že takrat. Naenkrat sem upočasnila korak. Spet sem gledala iste ksihte, kako sedijo tam in dilajo en drugmu. Gledala sem dva iz Maroka, obračala pogled nazaj in kr hodila dalje. Ampak nisem mogla mimo. Že stotič ne. Nikol nisem niti pomislila, sam sem se kr naenkrat obrnila in šla nazaj do njiju.

“Jaz bi čist mal.”

Gledala sta tam eno pridno mene, kako ji nč ni jasn. V očeh pa sta vidla en radoveden obup.

“Na, kle maš. Ti dam.”

In sem bla kot reprogramirana po vseh teh letih. Naenkrat sem tekla do železniške postaje. Tiste železniške, s katero sem se vozila milijonkrat, da bi bla tam, kjer sem bla.

Zaklenila sem se k robot na WC, naredila lajno in potegnila, k da bi šele včer zadnjo. In sem obsedela. Na školjki sred Modene, na WC-ju zatohle, napol poscane železniške postaje v Modeni in vedla, da sem zajebala big time. Vse je blo pozabljeno. Vse je šlo v kurac. Dve leti in tok treznosti in tip, k te doma čaka, par metrov od parka, kamor si šel furat jogging. In da moraš zdej it tak domov. 

Zaprla sem oči in poslušala vlake.