EU kot ekonomsko koncentracijsko taborišče, v katerem so pazniki Nemci?

Thomas Piketty je včeraj na svojem blogu v Le Mondu objavil zanimiv komentar o katalonski želji po neodvisnosti. Po njegovem gre za preveč in ne premalo španske decentralizacije. Španske regije namreč imajo že zdaj pravico, da si dohodke iz naslova dohodnine delijo z zvezno oblastjo po principu 50:50. Zvezna vlada v najnižjem davčnem razredu aplicira davčno stopnjo 9,5%, v najvišjem pa 22,5%. Posamezna regija lahko doda svoje stopnje, tako da skupna davčna stopnja v najnižjem razredu znaša največ 19%, v najvišjem pa 45%.

Ni pa nujno, da posamezna regija to naredi. Določi lahko svoj lasten interval (do omenjene zgornje meje) in s tem konkurira z drugimi regijami glede davčnih stopenj.

Za razliko od Španije gre recimo v Nemčiji ves prihodek od dohodnine v zvezni proračun, dežele pa ne smejo uvajati dodatnih stopenj. Tudi v ZDA je dohodnina prihodek zveznega proračuna, zvezne države pa lahko dodajo svoje lokalne stopnje, vendar so te nizke (5%–10%).

Enake davčne stopnje v vsej EU?

No, Piketty pravi, da je prav ta decentralizacija v Španiji problem. Da je šla predaleč in da je kriva za željo po še več decentralizacije oziroma neodvisnosti. 

Po eni strani delitev 50:50 in različno izkoriščanje te ugodnosti s strani posameznih regij uvaja davčno konkurenco med regijami, saj lahko posamezne regije z dumpinškimi stopnjami privabljajo bogate posameznike, da tja prenesejo svoj rezidenčni status.

Po drugi strani pa prav to ruši občutek solidarnosti, saj bogatejše regije želijo še več davkov zase. Zakaj ne bi namesto 50% od pobrane dohodnine pobrale vseh 100%, če se osamosvojijo?

Piketty seveda izhaja iz francoske centralistične federalne tradicije, ki dopušča relativno malo samostojnosti regijam. Še posebej fiskalne. Zato predlaga EU, če se želi izogniti separatizmom, naj začne z večjo davčno pravičnostjo delovati v smeri večje solidarnosti med članicami — da bi torej davke plačevali po enakih stopnjah v vseh članicah.

Piketty: “Vsega naenkrat ne moremo imeti.”

“Evropa nosi velik del odgovornosti za to krizo. Poleg katastrofalnega odziva na krizo v evroconi — zlasti na račun Španije — že desetletja promovira civilizacijski model, ki temelji na ideji, da je mogoče imeti vse naenkrat: tako integracijo kot velik evroski in svetovni trg, brez kakršnekoli prave obveze za zagotavljanje fiskalne solidarnosti in financiranja javnih dobrin. V takih okoliščinah ni čudno, da bi kdo poskušal srečo in Katalonijo poskušal spremeniti v davčno oazo po modelu Luksemburga?”

“Da ne bo pomote: čeprav je zelo majhen, evropski proračun obstaja. Logično bi bilo, da največ prispevajo tisti, ki imajo od ekonomske integracije največ koristi — in to od skupnega evropskega davka na korporativne dobičke, tako kot v ZDA. (Lahko bi si želeli še kaj boljšega, vendar smo še daleč od tega.) Evropa se bo uspešno soočila s separatizmi samo v primeru, če bo  solidarnost in davčno pravičnost na dolgi rok uveljavila kot svojo temeljno prakso.”

Samo še korak do federalne ureditve

Za izkoreninjenje davčnih oaz in za izboljšanje občutka davčne pravičnosti je to seveda odličen predlog — ne pa nujno tudi za prihodnost Evrope. Kajti ta predlog je samo še korak do federalne ureditve EU in skupnega proračuna, kar je bila ves čas velika francoska želja.

Ne pozabite, da je Francija ves čas navijala za evro in da je leta 1989 nemški kancler Helmut Kohl — kljub velikim nemškim zadržkom do opustitve marke — na to pristal samo zato, ker mu je v tipičnem političnem dogovoru francoski predsednik François Mitterrand dal zeleno lučo za združitev Nemčije. Fiskalna (in transferna) unija je po monetarni seveda ultimativni cilj Francije za nastanek Združenih držav Evrope.

Vendar pa takšna centralizacija po mojem ni korak v pravo smer, saj EU ni optimalno denarno področje. Če nas je evrska kriza česa naučila, potem nas je naučila tega, da je v času krize vsaka država po eni strani prepuščena sama sebi, da rešuje svoje težave, po drugi strani pa jo omejujejo skupna pravila glede ekonomskih politik (fiskalno pravilo).

Zato si država ne more pomagati, ker ne sme enostransko povečevati izdatkov. Tako veliko geografsko regijo, kot je EU, zadene asimetrični eksterni šok (kriza, ki prizadene samo eno ali nekaj držav). Zato je skupne (centralizirane) ekonomske politike nemogoče prilagoditi tako, da bi bile bolj ugodne za državo, ki ima težave, ne da bi to neugodno vplivalo na druge. Zato na koncu ni nihče srečen v takšni uniji.

Painkiller namesto ozdravitve

Izhod iz tega bi bila meddržavna mobilnost delovne sile, torej preselitev presežne delovne sile iz prizadete države v tiste, ki jih kriza ni prizadela.

Vendar je to samo teorija, ki v tudi v ZDA, kjer je mobilnost največja, ne deluje tako dobro — sicer ne bi imeli tako dolgotrajnih težav v državah “rust belta”. V Evropi to še posebej ne bi delovalo, saj so že migracije med regijami znotraj držav zelo majhne, kaj šele med državami.

Drugi izhod bi bili transferji, torej nadomestilo za brezposelnost in socialni transferji, ki lahko pomagajo prizadeti državi in zmanjšajo pritisk na njen proračun.

Toda to bi bilo samo lajšanje bolečin, ne pa ozdravitev. Država v taki federalni ureditvi ne more unilateralno preusmeriti sredstev za spodbujanje rasti in v ta namen uporabiti zvišane davčne stopnje.

Slabo dizajnirana EU

Federalna ureditev sicer rešuje nekatere probleme, ne omogoča pa večje fleksibilnosti. Manjša država se lažje loti svojih specifičnih težav s specifičnimi ekonomskimi in socialnimi ukrepi, kot pa nekdo iz oddaljenega centra, ki mora paziti na stabilnost grupacije v celoti. Prav zato se je Slovenija osamosvojila od Jugoslavije.

Tukaj bom postavil še eno drzno, že kar heretično vprašanje: ali ne bi Prekmurje uspešneje rešilo svojih ekonomskih in socialnih težav, če bi bilo bolj samostojno, kot pa jih je uspelo reševati v okviru centralizirane, “zvezne” države Slovenije?

Najbrž sem s to našo slovensko osamosvojitveno zgodbo in s predmeti, ki jih poučujem na fakulteti, precej pristranski. Vendar se mi večja centralizacija EU po francoskem zgledu ne zdi dobra ideja.

Še najmanj pa si želim, da bi bili v slabo dizajnirani Uniji — kar bo nedvomno še dolgo, preden rešijo poporodne napake —, policaji Nemci, kot se je dogajalo v zadnjih desetih letih.

Še bolj bom grob: niti slučajno si ne želim, da se EU spremeni v koncentracijsko taborišče, v katerem bi bili pazniki Nemci. Ker v točno to smer se je namreč zapeljala naša skupna zgodba, ko “centrala” najprej Grčiji ni dovolila, da bankrotira, potem Veliki Britaniji, da se dostojno poslovi, zdaj pa še Kataloniji, da postane samostojna in enakopravna članica.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 15. novembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Zakaj si ne želim, da se Evropa spremeni v koncentracijsko taborišče, v katerem so pazniki Nemci?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.