Politika, moda, komedija: Kako intelektualec vidi Barbiko in Serpentinška?

Imamo režiserje, ki pridejo na festivalski oder, ker so nagrajeni za to ali ono (angažirano) predstavo. Imamo pesnike, ki na grajskem dvorišču predstavljajo svojo novo zbirko. Imamo razlagalce družbenih trendov, ki v televizijskem studiu skrbijo za prosvetljenost zablodelega naroda.

Njihov izgled pa je nemalokrat tak, da daje občutek precejšnje razpuščenosti. Domačijske vseenosti.

Neredki med mnenjskimi stebri družbe so svojo (predvidljivo) alternativno pot začeli na Radiu Študent. Zato ne čudi, da se radi spominjajo časov, ko so še bili bradati in dolgolasi mladeniči s prevratniško protestniškim želom. (In pri tem se spotoma zgražajo nad današnjo mladino, ki ji ni težko piti in plesati na Modrijane in Severino.)

Zato tudi ni nepričakovano, da v modi vidijo manifestacijo ničevosti, v manekenkah in manekenih pa puhloglave sence kapitalistične pošasti.

Politika vredna prezira, moda pa prazna

Kljub svoji ostroumnosti, priseganju na svobodomiselnost in zaklinjanju k strpnosti z že patološko strastjo udrihajo po nekdanjem priložnostnem manekenu, zdaj vnovič prvem gospodu Slovenije Borutu Pahorju. In, jasno: taista brutalno vzvišena strast jih vodi pri nekontroliranem preziru do nekdanje profesionalne manekenke, zdaj prve dame ZDA Melanie Trump.

Danes veliko študentov dela v gostinstvu in iz nadzorovanega ozadja omogoča turizmu (raz)rast. Ne zato, ker bi na ta način razvijali svoje potenciale ali ker bi to jemali kot idealno in za povrh dobičkonosno popestritev študija. Zaradi tega se praviloma tudi ne bodo prej znašli v rednem delovnem razmerju po končanem študiju, ko so še posebno ranljivi in zvečine prepuščeni sami sebi (oziroma dometu svoje socialne mreže).

Tudi zato ne bi bilo napak, ko bi se vprašali, ali mlademu človeku s tako žolčno zaničljivim pristopom do dela manekenk in manekenov ne sporočamo, da bo tudi sam — če bo kdaj prestopil mejo “anonimnih” zaposlitev — diskreditiran zaradi dela, ki je ga je opravljal kot študent. Čeprav bo vmes prehodil dolgo pot, si na njej obtolkel kolena in obrusil značaj, bo naslov v (sploh ne nujno pogrošnem) mediju utegnil sporočati nekaj takšnega: Za novega direktorja RTV se poteguje bivši natakar.

Komedija kot razvedrilo za preproste

Je pa najbrž res, da bo navidez odprtim in na vse oblike drugačnega prisegajočim lažna obzirnost branila, da bi kaj takšnega zapisali ali rekli, ko bi šlo za natakarja. Saj so vendar prve delovne izkušnje pomembne in je vsako delo častno, kajne? 

Za spoznanje preveč cinično? Niti ne, če vemo, da je Pahor delovne izkušnje čez poletne počitnice pridobival ne le kot model, temveč tudi kot turistični vodič in učitelj plavanja.

A o tem se ne govori in ljudje tega praviloma ne vedo. Po eni strani, jasno, ni s tem nič narobe. Že tako imamo o njem občutek, da vemo več, kot bi bilo treba — in več kot bi si želeli. Vendar: ali je mogoče, da tega ne vemo, ker je premalo atraktivno (oz. preveč dostojno), da bi lahko služilo potrebam po diskreditaciji in norčevanju? Ker bi pritegnilo premalo klikov? Premalo delitev?

Ponotranjenje

Bariere vljudnosti padejo tedaj, ko gre za manekenstvo. Tu so simpatije odveč. Celo neprimerne so, saj velja, da gre za brutalno prevlado embalaže nad vsebino. Da je moda nekakšna izprijena zaveznica moralno izpraznjenega sveta. In da je navdušenje nad modo kaprica bogatih ameriških starlet in razvajenih mladenk. Pa morda še kakšnega geja, ki je bil nesrečna žrtev hormonskih motilcev …

Kljub dejstvu, da je Pahor prehodil vse politične vrhove v državi in je prepleten s svetovno politiko, za mnoge — posebno za tiste, ki so blazno zaverovani v svoj intelekt — ostaja enostavno Barbika s Princesko v akvariju.

Podobno kot njegov izzivalec Šarec, ki ni želel (ali upal?) bolje izkoristiti svojega satiričnega potenciala, velja samo za zabavno jeznoritega podeželana Serpentinška.

Navsezadnje velja komedija — četudi stoji za njo diplomirani igralec — za nekakšno populistično stranpot “prave” umetnosti in ceneno razvedrilo za nezahtevne.

Apatični, brez okusa, duhamorni

Do sklepa, ki ga je družba — ali volilno telo, če hočete — iz tega potegnila in celo ponotranjila, pa ni več kot korak, morda dva: eden je pozer, drug blefer. Za take pa ja ne bomo hodili na volitve. Mi, ki smo pošteni in delavni ljudje, že ne!

Potem se pa — slava paradoksu! — spet sestajajo bolj ali manj isti mnenjski liderji, ki s sentimentalno vznesenostjo generirajo posmehljivost in vzvišenost in razlagajo, zakaj je volilna udeležba tako nizka.