Totalitarizem svobode in desničarstvo kot komercializacija medijev

Razlog, da še niste opazili, da stanje duha postaja vedno bolj konservativno, je zelo verjetno naslednji: da ste začeli tudi sami nazadnjaško razmišljati in da postajate desničar proti svoji volji. Ne da bi se sploh zavedali.

Leta 2000 sta se Bajuk in Janša med svojo šestmesečno vladno epizodo odpravila v Graz k tedanjemu predsedniku uprave Styrie s predlogom, da bi z ustanovitvijo novega medija ali prevzemom enega od že obstoječih nekako poskrbeli za uravnoteženje te ne samo po njunem že takrat politično in ideološko abnormalne strukture medijskega ekosistema — oz. krajine, kot smo temu takrat rekli.

Dejstvo je, da so bili mediji v teh zdaj že starih časih v glavnem res levičarski. Pa ne toliko zaradi udinjanja politiki in vdajanja ideologiji, ampak po socialnem defaultu. Levičarske vrednote so bile prtljaga otrok socializma, ki so jo nehote nosili s sabo kot nekaj samoumevnega.

Kolikor strank, toliko časopisov?

Že z osamosvojitvijo Slovenije in s tako imenovano demokratizacijo so se pojavile težnje, da je treba medije lustrirati in ljudem ponuditi tudi take politične, ieološke, vrednostne vsebine, ki bi se ujemale z različnimi volilnimi preferencami.

Idealen medijski ekosistem bi bil po mnenju teh navideznih medijskih ekumenistov — ki pa so po prepričanju že bili desničarji — takšen, ki bi se pokrival s političnim ekosistemom. Teoretično: kolikor strank, toliko časopisov.

Nekateri so idejo izenačenega medijskega in političnega pluralizma celo videli kot poslovno priložnost. Seveda pa so poskusi v to smer dokazovali, da čas za to še ni bil zrel. Ne medijsko ne ekonomsko.

Ni čudno, da so za medijski pluralizem desničarji navijali bolj kot levičarji. Prvi so hoteli, da se sliši tudi njihov glas, drugi — priklopljeni na ozvočenje — pa tega seveda niso pogrešali oz. so bili prepričani, da je prav, da ta desni nimajo svojih mnenjskih outletov. Vsaj ne mainstream.

Danes, ko ta pluralizem na nek svoj pervertiran način obstaja, pa je očitno, da eni in drugi mislijo, da je treba nasprotnike zlepa ali zgrda utišati.

Izkušnje s tujci

Bajukova in Janševa ideja ni bila neumna, je pa bila naivna. Če bi takrat prišel v Slovenijo nov medijski lastnik, to našemu medijskemu trgu zagotovo ne bi škodilo. Nasprotno. Izkušnje, ki smo jih s tem imeli že od prej, so dokazovale, da tujci upravljanje medijev bolje obvladajo. Leta 1995 je ameriški CME ustanovil in lansiral Pop TV s tem za vedno spremenil slovensko televizijsko medijsko krajino — ne nujno in ne vedno na slabše —, okrog leta 2000 pa je še švedski Bonnier prevzel Finance in pokazal, kako se temu streže v tisku (in pozneje tudi v digitalnem svetu).

Predvsem pa so bili mediji v tuji lasti vedno precej bolj politično nevtralni kot pa tisti v domači, ki so ponavadi imeli nekaj za bregom. Pardon, ne ponavadi: vedno. Slovenski mainstream mediji so bili vedno glas establišmenta.

Hitro pokvarljiva roba

Če ne štejemo nativnih medijev, kakršna sta (bila) Demokracija in Reporter, je SDS v določenih obdobjih imela vpliv na Delu, Večeru, RTV Slovenija, pozneje tudi na Planet TV — ali vsaj uživala naklonjenost teh medijev. Vse druge stranke pa so imele vpliv na medije in/ali uživale njihovo naklonjenost tako rekoč permanentno.

Vpliv ali naklonjenost pa sta seveda hitro pokvarljiva roba. Prideta in gresta. Druga vlada SDS je predčasno padla po zaslugi animoznosti dominantnih medijev, ki so narod naščuvali proti domnevnemu diktatorju. Seveda pa si je tudi Janša sam uspešno žagal vejo z zmerjanjem in žalitvami in apriornim podcenjevanjem medijev kot načina komuniciranja in izražanja mnenj.

Dokler jih ni začel ustanavljati tako rekoč sam. Pri tem mu je šlo na roko tudi spremenjeno stanje duha, ki so ga ustvarila družbena omrežja z novim populizmom. Čas je dozorel. Nova24TV in njihovi senzacionalistični odvodi à la Škandal24 niso samo glasila z izrazito desno strankarsko podporo, temveč tudi ogledalo splošne družbene dekstrifikacije.

Reformacija in razsvetljenstvo

Zgodovinsko gledano so mediji nastali (z izumom in razširitvijo tiska) kot reformacijski in razsvetljenski projekt — in po 250 ali 500 letih trčili ob svoje lastno nasprotje protireformacijskega neoliberalizma.

Ljudem je dovolj stoletnega duhovnega pokroviteljstva, ki je po eni strani spodbujalo individualizem, po drugi pa skrbelo in skozi moderne medije celo vsiljevalo enotnost in stabilnost kulturnih, socialnih in političnih vrednot.

Danes je to po zaslugi interneta ušlo izpod kontrole — kar laično in državljansko dojemamo kot neobrzdano svobodo.

Svoboda mnenj, razmišljanja, stališč brez omejitev je danes desničarski projekt. Pa ne toliko v političnem smislu, temveč bolj v socialnem in kulturnem in medijskem. O vsem je mogoče dvomiti in imeti kontradiktorno mnenje: o fašizmu, nacizmu, holokavstu, komunizmu, marksizmu, totalitarizmu, svobodi, bratstvu in enakosti, pravu in pravičnosti, resnici, medijih, ekonomiji in enakosti, rasi, solidarnosti, spolu, splavu, družbenih navadah in lifestyleu itd. O vsem.

Živimo v razmerah totalitarizma svobode. Vse je dovoljeno. Lahko si mislimo, kar hočemo, vse si lahko izmislimo na novo — in pred nikomer nas ni treba biti sram zaradi tega.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 12. novembra 2017, pod naslovom Desničarstvo kot komercializacija. Verzija na Fokuspokusu je editirana.