Enkrat Pahor, vedno Pahor: Aplavz, prosim!

Ne vem sicer, po čem si boste vi zapomnili tokratne predsedniške volitve. Sama si jih bom zapomnila po neverjetni količini zgrešenih komentarjev in analiz. Ki kažejo, da komentatorji in analitiki slovenske politične scene ne razumejo dveh temeljnih dejstev, ki sta ključni za politiko v katerikoli družbi. Tudi slovenski.

Ti dejstvi sta: prvič, da politika vedno poteka na nezavedni ravni, in drugič, da je v vsaki družbi in kulturi določena z zgodovinsko, socialno in kulturno tirnico. Torej s tem, kako se je politika dogajala v preteklosti.

Odtod te neverjetne količine zgrešenih ocen in analiz. Začelo se je s prepričanjem, da bo Pahor zmagal v prvem krogu. Kar se ni zgodilo. Ker se niti ni moglo.

Po nepričakovanem Pahorjevem nezmagoslavju pa so sledile zgrešene ocene še o tem, da bo v drugem krogu zmagal z lahkoto. Ker da se bodo vse stranke združile in podprle Pahorja. Kar se seveda spet ni zgodilo.

Indigenizirana vesternizacija

Sledila je serija podcenjujočih ocen Šarca. Ki so bile napačne.

Tisto, kar ocenjevalci in analitiki niso dojeli, je dejstvo, da je Šarec v slovenski politiki tisto, kar je Slovenski pozdrav v razvedrilnem programu TV Slovenija. Namreč primer indigenizirane vesternizacije. Ali če hočete: indigenizirane evropeizacije. Torej primer delujoče sinteze tega, kar je uvoženo z Zahoda in kar je nativno slovensko.

In čeprav se Pahor na vse pretege trudi, da bi to sintezo dosegel, mu ne uspeva. Največ, kar mu je uspelo, je to, da je postal “ljudski človek”. Torej “naš”.

Šarec kot župan iz baze pa je tako ali tako že “naš”. To je pokazal volilni rezultat v okolju, kjer je župan. Po mnenju volivcev, ki ga poznajo kot župana, gre za zaupanja vrednega človeka, ki bi mu podelili tudi predsedniški mandat.

“Naš” in “bolj naš”

Šarec pa je seveda še bistveno bolj “naš” od Pahorja. Prvič, ni manekenski in snobovski. Drugič, je človek iz vaškega okolja. In slovenska zgodovinska, socialna in kulturna tirnica je vaška. Ne mestna.

Tretjič, je katolik in hodi v cerkev. Kar je tudi del slovenske tirnice. Četrtič, posluša narodnozabavno glasbo. Torej deli glasbeni okus z večino Slovencev in Slovenk.

Skratka, Šarcu je uspelo brez fenanja blondink, kopanja jarkov itd. postati v očeh volilcev “bolj naš” od Pahorja. Kar je pokazal tudi volilni rezultat v drugem krogu: večino volilnih glasov za kandidate, ki so izpadli v prvem krogu, je pobral Šarec, ne Pahor. Pahor je komaj nastrgal tistih nekaj dodatnih procentov, ki so mu omogočili, da je postal predsednik države s podporo kakšnih 20% Slovencev in Slovenk. To je porazno malo.

Sprava je samo floskula

Toda zgrešenih komentarjev s Pahorjevo izvolitvijo še ni bilo konec. Takoj so se spet oglasili strokovnjaki in novinarji, ki menijo, da je potek tokratnih predsedniških volitev jasen dokaz, da bi predsednika države moral imenovati parlament. Ker da bi tak način izvolitve garantiral predsedniku večjo politično avtoriteto. In večjo legitimnost.

Napaka. V slovenski socialno-kulturni tirnici ne more podeliti avtoritete in legitimnosti institucija, ki uteleša posredno demokracijo. Demokracijo, ki po tej tirnici sploh ni demokracija. Temveč zloraba demokracije. Avtoriteto in legitimnost lahko podeli samo neposredna demokracija. Torej direktna volja in podpora ljudi. Torej volivcev.

Pahor ni imel težav zato, ker bi bil sistem volitev predsednika države napačen. Ampak zato, ker ni imel in nima nikakršnega projekta, ki bi lahko združil več kot samo petino Slovencev in Slovenk. Sprava to očitno ni. To je samo floskula. Ne pa vsakodnevna praksa. Ker če jo podpira samo petina Slovencev in Slovenk, tudi ne more biti nič drugega.

Všeč drugim

In kot zadnjo pomoto naj omenim še komentarje Pahorjeve obljube, ki jo je dal takoj po zmagi: da se bo namreč spremenil, saj da je slišal mnenje, da si ljudje želijo bolj odločnega predsednika, predsednika z jasnimi stališči, ko gre za vsakodnevne probleme državljanov in državljank.

Te izjave, ki jih je večkrat ponovil, so naletele na neustrezne komentarje tipa: “Hahaha, zdaj bomo pa dobili drugega Pahorja!”

Spet pomota. Napaka.

Seveda ne bomo dobili drugega Pahorja. Ampak povsem istega kot v prvem mandatu. Takšnega, kakršen je že vso svojo politično kariero.

Zato, da bo uresničil to obljubo, se Pahorju ne bo treba spremeniti. Samo slediti bo moral libidinalni logiki, ki ga vodi že vso njegovo politično kariero. In ki je ta logika, da narediš vse, da ti ljudje ploskajo.

Obljube, da bo upošteval to, kar si želijo volilci, Pahorju ne bo težko uresničiti. Kot je povedal sam, je slišal volilke in volilce. In da bo njihovo željo upošteval. Ne zaradi politične taktike. Ampak zaradi notranje nuje, ki ga sili, da mora vedno narediti tisto, kar je všeč drugim.

Problem lahko nastane, če bodo v Evropi od Pahorja zahtevali nekaj drugega kot v Sloveniji. Potem bo Pahor — tako zaradi lastnih kalkulativnih interesov kot zaradi svojega načina delovanja nezavednega — ubogal evropske druge.

In to ga dela za potencialno nevarnega predsednika.