Ekonomija ni neoliberalizem. Neoliberalizem ni ekonomija.

Tako kot jaz ima tudi Dani Rodrik podoben problem z neoliberalizimom. No, jaz ga imam od leta 2004. Takrat so mene in kolege, ki smo se zavzemali za malo več trga in malo manj države, v nekaterih medijih — predvsem v Sobotni prilogi Dela in Mladini — psovali kot neoliberalce.

Vendar pa tega izraza nismo razumeli. Niti koncepta, ki se je za njim skrival. Ker je bil v ekonomiji popolnoma neznan. Rodrik je zdaj šel nazaj v stare zapise gledat, odkod se je vzel ta hudičevi neoliberalizem. In je res našel zapis Charlesa Petersa iz leta 1982 z naslovom A Neo-Liberal’s Manifesto.

Vendar je bil ta manifest popolnoma drugačen koncept neolibealizma kot danes. Namesto Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je kot neoliberalne guruje za zgled dajal čisto druge politike, katera imena danes več ne povedo prav veliko (Bill Bradley, Gary Hart, Paul Tsongas).

Eksplicitna ekonomska teorija?

No, meni je koncept neoliberalizma kapnil šele leta 2007, ko sem bil gostujoči profesor na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in sem v pisarni prijatelja Wilfrieda Altzingerja začel opažati knjige različnih sociologov in ekonomistov bolj levičarskega pedigreja. Takrat sem šele spoznal, da ta osovraženi koncept neoliberalizma res obstaja.

Pozneje, po izbruhu finančne krize v ZDA in EU, sem začel povezovati neoliberalizem z dvema ključnima značilnostma: finančno deregulacijo (financializacijo) in globalizacijo. Oboje je s preveč zaupanja v čudežno moč trgov in njihovo samoregulativno moč vrglo zahodni ekonomski model s tečajev.

A tudi takrat (2008–10) nisem nikjer videl eksplicitne ekonomske teorije “neoliberalizma”. Minilo je še kakšno leto, preden sem začel spoznavati, da pri neoliberalizmu sicer ne gre za eksplicitno ekonomsko teorijo, temveč da neoliberalizem kot pojavna oblika zahodnega ekonomskega modela v bistvu temelji na ekonomskih konceptih, v katere se je prikradlo veliko ideologije.

In to s koncepti — kot recimo homo economicus, popolni trgi, racionalna pričakovanja, Eulerjeva enačba itd. —, ki se zdijo nedolžni kot sveže pleničke.

Eksplozivne mešanice

Toda ko te koncepte uporabite kot ključne predpostavke in na njih logično zložite skupaj članek oz. teorijo, lahko dobite eksplozivno mešanico.

Recimo:

• da je monetarna ekonomska politika v primeru racionalnih pričakovanj povsem neučinkovita in zato nepotrebna (“teorem neučinkovitosti politik”: Robert Lucas, Thomas Sargent, Neil Wallace);
• ali da je tudi fiskalna ekonomska politika v primeru racionalnih pričakovanj popolnoma neučinkovita (“ricardijanska ekvivalenca”: Robert Barro);
• ali da je v primeru ekonomske krize bolj učinkovito zategniti pas kot pa povečati javne izdatke, ker da ima restriktivna fiskalna politika ekspanzivne učinke (tako imenovani Bocconi boys: Alberto Alesina, Silvia Ardagna, Guido Tabellini, Francesco Giavazzi, Roberto Perotti itd.);
• ali ko jih zložite v “neokeynesianski” (DSGE) model centralnih bank, ki lahko daje vsaj približno smiselne napovedi samo v zelo lepem in stabilnem ekonomskem vremenu (Mankiw, Woodford, Clarida, Gali, Gertler, Smets, Wouters itd.).

Matematična telovadba

In šele takrat okrog leta 2011 mi je kapnilo, da so te osnovne predpostavke in na njihovi osnovi izdelani modeli dejansko polni ideologij njihovih sestavljalcev.

Verjamem, da se mnogi ekonomisti, ki uporabljajo te predpostavke, te ideološkosti sploh ne zavedajo. Morda celo večina. Pač delajo s temi koncepti, ker jih pač vsi uporabljajo in ker je modeliranje z njimi bistveno bolj enostavno oziroma edino, ki rezultira v traktabilnih modelih oziroma v enem, splošnem ravnotežju namesto v polju nedeterminiranosti z mnoštvom ravnotežij.

Toda nekateri ideološko profilirani ekonomisti so te predpostavke uporabili namenoma in z zelo jasnim načrtom, kakšne rezultate želijo dobiti. Zato sem nekoč zapisal, da lahko že po uvodni predstavitvi predpostavk nekega modela napovemo, kakšni bodo končni rezultati po 10 ali 15 straneh matematične telovadbe.

Zloraba vede za ideološke cilje

Ekonomija ni neoliberalizem. Neoliberalizem je samo zlorabil ekonomsko vedo za ideološke cilje.

Toda ali moramo zaradi zlorabe ekonomije kot neoliberalnega koncepta zavreči ključne elemente kot tržno gospodarstvo ali prosta trgovina?

Seveda ne. Ne prvi in ne drugi nimata prave alternative. Toda to ne pomeni, da sta splošno uporabna. Družbeno sprejemljivo lahko funkcionirata v nekaterih panogah in samo znotraj določenega institucionalnega okvirja. Nobenega splošnega recepta ni, koliko trga in koliko državne regulacije je potrebno, da bo sistem učinkovito deloval. In nobenega splošnega recepta tudi ni, koliko odprtosti je optimalno za državo in s kakšnim tempom to doseči.

Vse je odvisno od konteksta in od konkretne situacije v konkretni državi. Vsaka država mora najti svoj optimalni lastni recept — na podlagi svojih danosti, zgodovine in institucionalne zrelosti. Ti modeli oz. recepti niso prenosljivi med državami.

Ni recepta

Kot ugotavlja Rodrik in piše že več kot 20 let, obstajajo države, ki so slepo sledile tujim nasvetom in pozneje nasedle, medtem ko so države, ki so se po drugi strani odpovedale ekonomski pravovernosti in heretično sledile lastnim razvojnim potrebam na podlagi svojih danosti, prosperirale. V prvi skupini imate predvsem latinskoameriške države, v drugi pa azijske z Japonsko, Južno Korejo, Tajvanom in Kitajsko na čelu.

Eden od ključnih problemov pri tem je, da nekateri ekonomisti in predvsem mednarodne organizacije poskušajo presaditi za neko državo uspešen razvojni koncept — in to v njegovem zadnjem stadiju — v države, ki so strukturno in institucionalno popolnoma drugačne in/ali šele na začetku razvojnega cikla.

Ni recepta. Vsaka država mora najti svojo lastno pot. Predvsem v času globalizacije. Globalizacija je v bistvu pozitiven okvir, v katerem se lahko države uspešno razvijajo, če znajo izkoristiti svoje danosti. Toda če se prehitro in preveč odprejo, ker sledijo receptom hiperglobalizma, jih lahko to razvojno zaustavi.

Ali kot pravi Rodrik: tako kot je ekonomijo treba rešiti pred neoliberalizmom, je globalizacijo treba rešiti pred hiperglobalizmom.

Opomba: Tekst je bil objavljen v soboto, 11. novembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ta hudičev neoliberalizem. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.